Slikce, Kalkuta

Prevažanje živih kokoši.

Nekdo je rekel: "Če želiš videti humanost naroda, poglej kako ravnajo z živalmi."

Slika mati Tereze na steni.

Tržnica

Indijc, ki je ves dan letal za Tino in ji prodajal zapestnice.

Viktorija Memorial

Privoščili smo si malo zabave. Steljanje balonov na ulici.

Opazovanje dogajanja na ulici.

Indija, 15. del

Zbudim se. Preverim kako je moj želodec. Prede od ugodja. Kaj pa glavobol? Ni ga. In kje sta Dušenje in Tesnoba? Ni ju. 

Tina: "Dobrojutro pikica! Kako se počutiš?"

"Odločno. Lačna sem."

Ob 8.15 že trka na vrata Matt, da gremo na zajtrk v "najboljšo" restavracijo v Kalkuti. Dala sem si duška. Naročila sem palačinke z banano in medom.

Bile so dobre, vendar moje brbončice niso zaznale božanskega okusa, tako kot Mattove. Ne vem, ali ima on bolj izostrene čute ali sem jaz zbirčna.

Matt: "Kaj bi radi danes počeli? Vidve jutri odpotujeta in zato sem vama danes na voljo. Jaz ostanem v Kalkuti in bom imel za svoje stvari še dovolj časa."

Česa takega mi še tip ni nikoli rekel. Šele sedaj vidim, da sem imela same bebce.

Naslednja postojanka je bila Viktoria Memorial. Na poti do tja, je bilo veliko smeha in sproščenosti. Ustavljali smo se pri uličnih prodajalcih knjig in se pogajali in nič spogajali. :) Želela sem kupit eno knjigo o Einstainu, pa prodajalec ni želel spustiti cene. 

Vskoči Matt, na pomoč: "Cena je previsoka. Daj spusti. Bodi prijazen do dam."

Nič ni dosegel.

Kaj pa Indijc ve kaj je to prijaznost. Sploh pa do žensk.

Prečkali prometno in nadvse umazano cesto, po kateri je tekla umazana voda, mi pa vsi v japankah. Ne bom razlagala kakšne so bile naše noge. Preveč neokusno. :)

Prišli do enih vrat v Viktoria Memorial in nam paznik pove, da moramo čisto na drug konec (ni bila kratka razdalja) do glavnih vhodnih vrat. Poskušali smo ga podkupiti, da nas spusti notri, pa je ostal "evropsko" trden.

Bila sem presenečena. Indijc! Pa se ne da podkupit? Nezaslišano.

Vsi Indijci govorijo, da je bila Viktorija indijska princesa. Kako indijska princesa, če je bila bela? A ste "farbnblint"?

V resnici je bila kolonialna kraljica, angležinja. Memorial je bil zgrajen leta 1921, 20 let po njeni smrti. Sam memorial me, na znotraj, ni fasciniral. Ogromne dvorane in slike so prikazovale življenje v tistem času. Razlaga si jih pa vsak sam. Ni bilo opisov, niti niso prikazovale življenja Viktorije.

Pred Viktorija Memorial-om je bilo kar nekaj beračev, predvsem otrok in mladih mamic z majhnimi otroci.

Matt: "Ne dajajta jim denarja, ker tako ne bodo šli nikoli z ulic in v šolo. Te mlade ženske pa si velikokrat sposodijo otroka, da lažje beračijo."

Bogi otroci! Lepo popotnico jim dajo za življenje, ti Indijci. 

Ko so otroci, stari 6 ali 7 let, umazani, bosi, raztrgani in zanemarjeni hodili ritensko pred mano in prosili za denar, se mi sploh niso smilili. Gledala sem ga direktno v oči in si mislila: "Vem, da imaš težko življenje. Nisi edini. Tamal, če ti dam denar ga boš nesel domov staršem, da ga bodo zapili. Kaj boš imel pa ti od tega? Nič. Porinila te bom v še večjo bedo. Več ko boš dobil denarja, bolj boš prisiljen berači."

Matt jim je govoril: "Pojdite v šolo. Pojdite v šolo."

Ulice Kalkute sem dobesedno vzljubila. "Čiste", ni krav (v Kalkuti so jih spravili ven iz mesta), ljudje bolj prijazni, lahko jim celo zaupaš. Ne silijo vate, ne oblegajo te in ne hodi za tabo cela horda Indijcev. Drugače je. 

Matt je povedal, da je v Kalkuti najvišja stopnja izobraženega prebivalstva, kar se pozna. 

Matt zagleda lepe vreče iz žaklovine, ki so jih prodajali na ulici.

"Te so pa iz Anglije. Sigurno. Take imamo v Angliji." nama reče in prodajalko vpraša koliko stanejo. Ne spomnim se kakšna je bila cena, vendar se spomnim, da se je Matt smejal, ker je bila cena teh vreč, na ulici sredi Kakute, višja kot pa v Angliji.

Pot nas nese na market v Kalkuti. Svašta. Kaj tam vse vidiš. Mesnega dela se izogibam, ker sem ga že prevečkrat videla na Tajskem, Namibiji, Kubi. Nič ne zamudim, če ga spustim, prihranim pa si nočne more.

Ko se sprehajamo po Kalkuti nekdo za nami kliče: "Tina, Tina."

Bili sta angležinji, ki sva ju spoznali v Varanasiju in ponovno srečali v Dargeelingu. Od veselja smo se kar objele. 

Kosilo smo jedli v "najboljši" restavraciji v Kalkuti. :)

Po kosilu smo šli na internet. Matt si je urejal karto za vlak do Hampija, vendar so že vsi vlaki, za en teden vnaprej, zasedeni. V Hampiju, kjer bo šel za en mesec prostovlno otroke spravljat z ulic v šolo, so ga pričakovali že jutri. On je pa obtičal v Kalkuti. 

Indija. Tko je.

S Tino pa sva urejali vlak iz Goe do Bombaja. Imeli sva še 10 dni do odhoda in so bili že skoraj vsi vlaki, na dan najinega povratka, zasedeni. Na voljo sva imeli samo še sleeper ali pa 3AC (tretji razred s klimo), drugi razred je bil poln, prvi tudi in stane skoraj toliko kot letalska karta. 

Tino zgrabi strah pred sleeperji: "Ne, ne grem. S sleeprejem ne grem več. Ne bom več prenašala te svinarije."

"Kaj pa boš?"

"Greva z ledtalom."

Greva na Make my trip in gledava letalske karte Goa - Bombay. Stanejo od 40 - 60 evrov, odvisno ob kateri uri letiš. Če letiš zjutraj je cenejša, če popoldne je dražja.

"Tina, če greva na to letalo ob 12h, sva v Bombaju ob 13h. Karta stane 50 evrov. Let Bombai - Istanbul imava naslednji dan ob 4.30. Kaj bova delali toliko časa na letališču?"

"Tam bova bili. Romana, jaz ne grem s sleeperjem. Žive me ne spraviš na sleeper."

"Tina, jaz pa ne dam 50 evrov za letalsko karto, da bom čamila 15 ur na letališču. Greva s 3AC, ki stane 16 evrov in je ful dražji od sleeperja. Valda je tud boljši."

"Baje, da je isto."

"Kaj bi ti sploh rada? Dali sva dvakrat več za vlak, ker ne greš s sleeperjem. Sedaj pa si se premislila in bi rada šla z letalom? Glej, prespiva. Imava še 10 dni časa. Saj lahko na Goi karto za vlak stornirava in kupiva letalsko karto."

"Prav. Dajva prespati. Ampak a veš kako bova utrujeni? 12 ur na vlaku, potem pa še na letalo?"

"Utrujena boš tako ali pa tako. Vseeno ti je, kje spiš, na letališču ali pa na vlaku. Na vlaku se vsaj kaj dogaja."

Druga varianta je bila, da se napiševa na waiting listo za vlaka 1 in 2 razred in rezkirava. Lahko bi dobili, lahko pa ne. Jaz ne želim rezkirati, ker ne želim ostati v Indiji.

Matt je res pozoren. Kar naprej je govoril: "To je vajin dan. Kam bi še radi šli? Jutri vidve gresta, jaz pa ostanem."

Matr, se bom z njim zmenila, da bom svoje tipe pošiljala k njemu v šolo.

Matt je bil moj odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljala vso Indijo: "Kako naj z Indijci ravnam, da me ne bodo spravili s tira in da bom dosegla tisto kar hočem?"

Matt je z njimi ravnal prijazno, prijateljsko, tudi če so bili tečni in vse je dosegel.

Jaz: "Matt, kje si se tega naučil? Mene samo razjezijo."

Matt: "Mene so tudi. Saj sem šele 2 dni tak. To sem se naučil od Šveda s katerim se del poti potoval."

Jaz: "Ti je všeč Indija?"

Matt: "Ne. Ne smem pomislit, da bom tukaj še en mesec, ker imam tak domotožje. Sploh nočem razmišljat o tem."

Matt si ni več mogel privoščit sobe za 400 rupij na noč, ker mu je zmanjkovalo denarja. Zato smo šli poiskat, zanj, drugo sobo. Našli smo sobo z 10 ležišči, čisto in veliko cenejšo. Upam, da ne bo dobil 9 smrdljivih smrčačev.

Po večerji (celo 3x na dan jem v Kaluti, toliko jesti nisem navajena) smo šli na ulico posedat in na čaj ter opazovat Indijce in ulično dogajanje. Indijci pa hodijo opazovat belce. In potem buljimo eden v drugega in si svoje mislimo.

Jutri naju čaka pot na Goa-o.

Slikce, Kalkuta

Kopalnica v Kalkuti.

Okno v kopalnici.

Soba, kjer se nisva imeli kje obrnit obe.

Indija, 14. del

.... ruzake pustimo v hotelu, kjer smo se kar pogajali z Indijcem v recepciji. Ni mi bil všeč. Odbijal me je. Vzvišan, aroganten. Lase je imel pa take kot, da bi mu jih krava s svojim jezikom nazaj počesala in veliko sline gor pustila. Čist je bil polizan. 

Jaz: "Kakšne sobe so to? Nimajo okna! Dost imam takih sob. Gremo drugam."

Matt: "Na Saddar streetu ne išči luksuza. Resno ti povem, tukaj ni luksuza."

Jaz: "Saj ne luksuz, ampak vsaj za silo."

Matt: "Tega ni."

Tina: "Ej, če sva do sedaj preživeli, bova pa še dve noči."

Šli smo v restavracijo. "Najboljšo". Matt razlaga, kako so čisti in da še nikjer ni videl higijene na tako visokem nivoju, jaz pa sem si mislila svoje. Rekla nisem nič. Res je, natakar je nosil na glavi kapo iz staničevine, in na desni roki s katero je stregel, plastično rokavico. Do tu je še vse ok. In Matt je videl samo ta del. Ni pa opazil, da s to rokavico prime krožnik, kruh, jedilni pribor, kljuko, gre na ulico in kakšnega prijatelja potreplja po rami, ko ravno mimo pride. Bi bilo bolje, da bi bil brez rokavice in si roke umil.

Pribor so vedno prijeli za tisti konec s katerim jemo, ne za ročaj. Higijena?

Pa saj že itak bruham, se lahko še enkrat zastrupim? :)

Večerja je bila odlična. Pojedla sem tri grižljaje in postajalo mi je spet vedno bolj slabo. "Kaj hudiča, sem sploh jedla? Če sem lačna se moj želodec najbolje počuti. Jaz pa ne." :(

Zelo hitro smo se vrnili v hotel, ker sem se vedno slabše počutila. Hvala bogu, vsaj pot od Dargeelinga do Kalkute sem zmogla. Čim sva prišli v sobo, sem spet bruhala.

Tina me je nemočno gledala. Bila sem zvita v dve gubi, potna, grozen glavobol sem imela. Vzela sem tableto proti bolečinam in proti slabosti. Čez pet minut sta končali v straniščni školjki. Vse kar sem potrebovala je bil mir in nepremično ležanje, sicer je bil glavobol neznosen.

Ne prenesem sob brez oken, ker je v sobi soparno, vroče in zatohlo, vse kar je je ventilator, ki ti piha v glavo. V takih sobah (tako je bilo vedno do sedaj) me duši. (Azija jih je polna.) In takrat me zelo rada obiščeta gospa Tesnoba in gospod Dušenje. Včasih prideta posamično, včasih skupaj. Ko prideta skupaj sta še posebej neznosna. Zato sem prosila Tino, če imava lahko ponoči luč prižgano v koplanici in priprta vrata. Lažje mi je, če me ta dvojica ponoči zbudi in mi ne pusti spati.

Na moje veliko presenečenje me, v Kalkuti, nista obiskala. Niti ene noči. Pravzaprav sta se poslovila že v Vranasiju.

Soba v Kalkuti je bila ena med bolj zanemarjenimi do sedaj. In plačali sva 400 rupij zanjo. (7 evrov) Po najini reakciji se je videlo, da sva že utrjene. Namesto, da bi se jezili, bentile, sva se smejali in norca delali. Na nek način sva uživali.

Slikce, Dargeeling

Zadnje jutro v Dargeelingu.

Z američanom čakamo, da naš šofer opere avto.

Vsi trije v najboljši restavraciji v Kalkuti.

Indija, 13. del

Jutro.

"Tina, meni je tako slabo. Kaj si pa ti celo noč letala na wc?"

"Veš kakšno drisko imam?"

"Šit. Kako bova prišli do Kalkute?"

Tina gre kadit, jaz pa bruhat.

Komaj pridem iz wc-ja, prileti Tina: "Pejt ven pogledat kako se lepo gore vidijo! Ful je lepo."

Celo noč je lilo, bilo je pravo neurje in nebo je bilo sprano. Res je bilo noro lepo.

Pred odhodom na Jeep station, še vsaka opravi svoj del prebavnih motenj. Uboga wc školjka. Tina je vsaj lahko šnops pila, jaz pa ne.

Še predno prideva do Jeep station, naju šoferji že sprašujejo, če greva v Siliguri. Pristopi belec in pogovor steče. Bil je Američan. Na koncu ugotovimo, da gremo vsi v Bagdogro, tako, da smo si skupaj najeli taxi do Bagdogre (sicer bi morali z Jeepom do Siligurija, ko se ta napolni, nič prej in nato še taxi do Bagdogre). Taxi je stal 900 rupij (15 evrov). Vožnja je trajala okoli 3 ure.

Ceste so obupne. Še dobro, da nismo imeli nobenega gumi defekta. Šli smo v konvoju Jeepov. Fantastičen občutek. 

Po kakšni uri vožnje po ovinkastih, ozkih in luknjastih cestah (moj želodec je vse skupaj dobro prenašal), se naš taksist ustavi pred neko kolibo (kao bife), poje topel sendvič.  Vstanem, ker sem mislila, da gremo naprej. Naš šofer zavije za kolibo, se vrne z dolgo cevjo in lavorjem polnim vode. Mi trije se spogledamo. Šofer se ne zmeni za nas. V miru opere avto. Midve in američan smo bili šokirani. 

"Zakaj sedaj avto pere?" vprašam američana.

"Ne vem."

To so te kulturne razlike, ki podirajo naše ustaljene vzorce mišljenja. Poskušala sem, da jim ne bom podlegla in se trudila stvari vzeti take kot so. "Pač pere avto. Pa kaj." sem si mislila. Takoj je sledila druga misel: "Samo, da ne bomo zato letala zamudili."

Najin sopotnik, mlad američan, je potoval sam. Tudi njemu ni bila Indija pri srcu. Redko kateremu popotniku je bila. Ali pa sem samo take (isto misleče) privabljala k sebi. :)

Na letališče smo prišli okoli 11h. Najino letalo naj bi vzletelo ob 15.30. Časa na pretek. Letališče pa manjše od Brnika.

Zaradi terorističnih napadov so ukrepi na letališčih zelo poostreni. Najprej gre prtljaga skozi rentgen, preden se sploh lahko greš na "čekiraš". 

Oddava prtljago in greva eno nadstropje višje sedet. S Tino debatirava, ko naju pridejo poklicat, da je najina prtljaga sumljiva in da jo morava takoj odpret. Nekaj govorijo smell alkohol.

"Tina, najin šnops. Tega nama ne morejo vzet!!!"

"Naj se grejo solit."

"Veš kaj to pomeni, da ostaneva brez šnopsa? Prebavne motnje."

Čaka naju Tinin ruzak. Kakšno olajšanje. Zavohali so alkoholne robčke, ki sva jih imeli s sabo sva paketa, da sva razkuževali vse po vrsti. Včasih bi bilo fino tudi kakšnega uradnika.

Potrebna je bila demonstracija kako se uporabljajo alkoholni robčki in zakaj. Še vedno so bili sumničavi. Potem jim razlagava, da sva medicinski sestri in da to v Evropi uporabljamo v bolnicah za razkuževanje. Ko so trije uradniki vse prevohali in pretipali, so z močnim selotejpom ovili in nama dovolili, da spraviva nazaj v ruzak.

Pojedli sva kilo pomaranč in piškote. Meni je bilo še vedno slabo, bruhala nisem več, Tini se je driska umirila.

Sediva, čakava na vkrcanje, ko zagledam mladega moškega, ki se je sprehajal z mlado žensko. Nisem ga mogla nehat gledat. Nekaj je bilo na njem, kar me je vleklo k njemu, kot magnet. Pa ne kot  moški, ker ni bil moj tip moškega, niti ni bil luškan in izgledal je star okoli 22 let. Privlačil me je kot oseba, kot človek.

"Tina, ko pristanemo grem do njega in ga vprašala če si delimo taxi."

Let je trajal eno uro in imeli smo uro zamude.

Pristanek.

Čakali smo na prtljago in s pogledom iščem moškega, ki sem ga videla na letališču. Zagledam ga. Bil je čisto na drugem koncu. Tino pustim, da čaka na prtljago, jaz grem proti njemu. Bil je čisto blizu tekočega traku in nikakor nisem mogla do njega, na vsak način pa sem se hotela izgoniti punci in priti v stik z njim. Ni šlo. Nikakor.

Ok, plan B. 

"Are you going to Saddar street?" sem jo vprašala.

"No, no, I'm going to train station."

"Do you know for some good hotel?"

"No, sorry."

Pridem do Tine. "Ne gresta na Saddar street. Na železniško gresta."

Bila sem razočarana. Nisem mogla verjeti. Spraševala sem se zakaj sem bila tako zelo prepričana, da gresta na Saddar street.

"Pa nič. Pa si ne bomo delili taxi."

Čakava v dolgi vrsti na vrsto, za prepaid taxi. S Tino debatirava, ko me nekdo prime za ramo. Bila je punca s katero sem prej govorila.

"Are you going to Saddar street?"

"Yes."

"He's going too. I'm going to train station but he's going to Saddar street. Sharing taxi?"

Nisem mogla verjet, ne svojim očem, ne ušesom.

Sploh nista bila par, kot sem domnevala. On je bil Matt, anglež, učitelj, star 28 let, ona nemka, zdarvnica, ki je delala v Kalkuti 6 tednov, prostovoljno in sedaj ima dopust in potuje po Indiji. Spoznala sta se nekje na poti in sta del poti prepotovala skupaj. 

Pred nama s Tino sta bila najlepša in najbolj zabavna dneva. Žal nama je bilo, da nisva še dlje ostali v Kalkuti. Z Mattom smo si v istam hotelu najeli sobo in bili do najinega odhoda na Goa-o, nerazdružljivi.

Od letališča do Kalkute smo se vozili 1 uro. Spet sem prišla na svoj račun. Azijski prometni kaos in prometni zamaški, trobljenje, smog. Res ne vem zakaj tako uživam v tem prometnem kaosu. Verjetno tisiti občutek, da sem čisto na drugem koncu sveta, proč od znanega in vsega kar sem vajena. Za taksi smo plačali 230 rupij (4 evre).

 našli sobo (to so bile

Ko smo si dogodivščine!), naju je Matt (tako je rekel) peljal v najboljšo restavracijo v Kalkuti...

Slikce, Dargeeling

Pitje kavice v bifeju na vrhu Chowraste in tuhtanje kam v Dargeelingu še lahko greva.

Rdeča panda v živalskem vrtu.

Bi bilo bolje, če bi Thali pustili nedotaknjen. :)

Indija, 12.del

Danes je pred nama zadnji dan Dargeelinga. Jutri zjutraj odrineva v Kalkuto. Samo misel na Kalkuto me prežame z grozo. Vse v meni se upira, da bi šla v, še eno, velemesto med Indijce, ki te vlečejo za rokav in hodijo za tabo, v umazanijo, v smog in smrad.

Ampak druge variante ni. Bagdogra je manjše vojaško letališče. Leti iz Bagdogre so samo v Kalkuto ali Delhi, direktnega leta na Goa-o ni. V Delhi ne grem, tam sem že bila in vem kako je. V Kalkuti pa še ne, čeprav si predstvaljam kako je.  V Kalkuti ostaneva dva dni, zato ker je let bistveno cenejši na datum ko letiva na Goa-o. Odvisno kdaj greš. Bolj je zgoden let dražji je, poznejši je, ceneje je. Ni vseeno kateri dan in katero uro letiš. 

Bilo me je strah. V roki sem imela natisnjeno elektronsko letalsko karto, ki je čisto drugačna od elektronske letalske karte, ki jo dobiš v Sloveniji. Kar naprej so se mi motala vprašanja: "Kaj če bodo rekli, da to ni dovolj?" "Kaj če naju ne spustijo na letalo? Kako potem do Goe? Z vlakom? Nemogoče." "Če je Jan rekel, da deluje in je že večkrat tako letel, potem že drži." "Hudiča, a sploh lahko tem Indijcem kej verjameš?"

"Tina, a misliš, da bo vse ok? Naju bodo na letalo spustili?"

"Ja, itak."

"Kako si lahko tako sigurna?"

"Zakaj pa ne bi bila?"

"Zato, ker je to Indija!! Jim lahko kaj verjameš?"

"Pomiri se. Vse bo ok."

Malo sva vlogi zamenjali. Sedaj je pa mene strah iz ravnotežja spravil in me je ona mirila.

Dan se je začel po običajnih tirnicah. V Gleydi's-a na zajtrk, v kavarnico na vrhu Chowraste na kavo. Danes je dan za shopping. Darila, čaji, ... Goa je itak bela, tako, da tam ni nič pristnega indijskega.

Tina dobi drisko. Vpraša natakarja v kavarnici kje je wc. 

Natakar: "Ni ga."

Ni ji preostalo drugega, kot da teče v Glaydi's-a po klancu navzdol. 

Dan je minil še dokaj brezskrbno pred prebavnimi motnjami. Ponoči pa je Tina imela drisko, jaz pa sem bruhala.

Šnopsa sva imeli še dovolj na zalogi, ker sva razkuževanje od znotraj kar malo zanemarili. Vedno ga na potovanje vzameva liter- Za vsako. Zihr je zihr. Še nikoli ga nisva v celoti spili in ga potem razdava domačinom, ampak raje ga imam preveč s sabo kot premalo. 

Uživava v kavici na sončku, ko mimo prideta najini angležinji. Mama in hči, ki sva ju spoznali v Varanasiju. Koliko smo si imele za povedati. Vse anekdote, ki so se nam pripetile v tem slabem tednu, ko se nismo videle. 

Pozdravile smo se: "See you in Kalkata."

Po kavici greva na internet, ker sva si z Janom dopisovala. Prosil me je naj mu iz točno določene trgovine v Dargeelingu nekaj prinesem. Ker mi po opisu poti v smsu ni bilo čisto jasno kje je to, sva se po mailu več zmenila.

No, trgovino sva z kar nekaj napori našli, vendar je bila zaprta. V sosednji trgovini so nama povedali, da je šel domov v Tibet in se vrne čez kakšen teden. To je pri njih, verjetno, dva.

Popoldne je minil v nakupovanju in cenkanju za windstopperje, čaje, darila za nečake, mask za na steno,...

Za konec sva šli, spet, v isto restavracijo kot včeraj, na kosilo in večerjo hkrati. Bila je to vegetarjanska restavracija Hasty Tasty (nič indijsko ali tibetansko ime). Zaželeli sva si Thali. Tini ni bil tako dober, meni pa je bil odločen. Skupno pa je bilo to, da sva se z njim zastrupili.

Večerilo se je že. Greva v hotel, spakirava in poravnava račun, ker jutri zjutraj zgodaj odrineva.

Slikce, Dargeeling

Na vlaku v New Jalpaguri. Smejiva se od hudega.

Tla na vlaku.

Jeep do Dargeelinga.

Soba v Dargeelingu.

Mesnica.

Chowrasta

Cerkvica v Dargeelingu.

Opica nekje na ulicah Dargeelinga.

Plantaže čaja.

Tibetanci prenašajo plinske jeklenke.

Pogled na plantažo čaja in mesto zadaj.

Indija, 11. del

Zbudim se ob 6h. Vstanem ob 7h in se grem stuširat, potem pa nazaj v toplo posteljo. Tina še spi.
Nisem mogla verjet, da sem spala od 16 popoldne do naslednjega dne da 6 zjutraj brez, da bi se enkrat vmes, zbudila. 14 ur!!!
V sobi ni toplo, vendar nekako gre. Kasneje sva našli način, naprej sva se vlegli v posteljo, se segreli, tekli pod tuš in takoj nazaj v toplo psteljo.
Spala sem zavita v odejo, ki sem jo vzela z letala, pokrita z dvema debelima odejama, s termo nogavicami na nogah in poleg pižame, še oblečena v jopo.
Kalorifer je bil vso noč prižgan.
Greva na zajtrk v hotelsko restavracijo, ker se nama tisti dan takoj zjutraj ni dalo iskati restavracije v mestu.
Stopiva na hodnik, kjer je občutno bolj mrzlo kot v najini sobi. Na sebi sva imeli oblečene vse dolge rokave, flise in jope kar sva jih imeli s sabo in nama je bilo, za silo, toplo. Kadilo se nama je iz ust, ko sva govorili. Roke sta stiskali v žep, potem pa ob vroč čaj.
Dobiva zajtrk. Za zjokat. V omleti je bil samo eno jajce.
Rekli sva za račun in se obe pripravili, da bova spustili rafal besed na natakarja, ko bo rekel za napitnino.
Nato pa natakar reče, da bova plačali na koncu, ko bova plačali račun za sobo.
Zapišem si koliko je stal zajtrk, da mi ne bodo potem pri računu še zaračunali napitnino, ker se bom skregala.
Šli sva v mesto. Zunaj je bilo veliko bolj toplo, ko je posijalo sonce.
V Dargeelingu se nisva znašli. Zemljevid v Lonly Planetu je slab, ulice niso označene, niti pravilnih oblik. Sprehajava se, bova prišli kamor pač bova prišli, saj je Dargeeling tako majhen, da se ne moreš zgubiti. Mesto je prazno, nihče te ne ogovrja ali vleče za rokav. To sploh ni Indija. Tukaj živi veliko Tibetancev in Nepalcev, zato je kultura čisto druga. Pristna, azijska, ki je meni tako pri srcu.
Iščeva Chowrasto, to je glavni trg. Vprašava mlado gospo na ulici, ni bila Indijka, bolj Nepalka in nama reče: "Pojdita z mano, grem tudi jaz tja." Sprehodimo se po ulicah v hrib in na vrhu hriba je lep trg z trgovinami, lokali in čudovitim razgledom na okoliške gore in spodnji del Dargeelinga.
Bilo je toplo, sijalo je sonce, začneva se slačit. Kam z vsemi temi cunjami? Nekaj okoli ramen, v torbo, čez torbo, okoli pasu, pa je nekako šlo. 
Vsedeva se na tereso nekega bifeja in si naročiva kavo, uživava v sončku, utripu trga. Božansko. 
Potem greva spet pohajkovat po ulicah, na kosilo v Glendy's-a, ki ima tudi odlične slaščice in zajtrke. In poceni. Restavracija je v prvem nadstropju, slaščičarna in zajtrki v prtljičju.
Restavracija v Glendy'su je fensi, draga in hrana zanič. Zajtrk se splača tam jesti, kosila ne. Vendar je pa to ena redkih restavracij kjer lahko dobiš pivo.
Skočili sva še na internet in ob 16.30 sva bili že v sobi, pod tuš in spat. Zaspali sva že ob 20h.
Šele sedaj vidim kako sva utrujeni, Ne moreva se naspati.
Dargeeling je čisti užitek. Pravo azijsko vzdušje, ljudje so prijazni, počutim se varno, same gore okoli, kar nekaj belcev, mir. In po azijsko čisto. Ne po Indijsko. :)

Nov dan. Zbudiva se ob 8h, spet sva 12 ur spali. Pred 8.30 ne vstaneva. Dovolj imam vstajanja ob 4h in 5h, vlakov, poti, nenehnega pakiranja, prerekanja z rikšarji. Zunaj je mrzlo in ni smiselno pred 10 ali 11 uro oditi v mesto, ker hudičevo zebe. Pa tako je majhno mesto, da si ga v dveh dneh ogledaš po dolgem in po čez. Nisva pa šli na Tiger hill gledat sončnega vzhoda, ker je treba vstati ob 4h, najeti taxi, in potem  čakati v mrazu na sončni vzhod. Bili sva soglasni, da se temu podvigu z veseljem odpoveva in v topli posteljci spiva tudi do 10h, če nama bo tako ustrezalo.
Iz hotela se ne premakneva dokler zunaj ne posije sonce.
Na zajtrk sva šli v Glendy's, pili Dargeeling čaj (odličen s sladkorjem in mlekom), zajtrk (omleta s tolstom) je bila zelo okusna, nato pa na Chowrasto v najin stalni bife na kavico (take obrede sva imeli vsako jutro v Dargeelingu) in uživali na sončku.
Opazovali sva nepalce kako nosijo pliske jeklenke, zaboje za pivo...
Sledi sprehod do botaničnega vrta.
Pred vhodom v botanični vrt ni nikjer nikogar. Nobene vstopnine. Nič. Stopiva skozi vrata. Najprej naju pozdravi smrad in smeti, po hribu navzdol pa še smrdeča voda. Za vsak slučaj sva še enga domačina vprašali, če je to botanični vrt in je pritrdil. Okoli v zbitih barakah živijo domačini. Nič prijeten pogled.
Po 50 metrih se obrneva in greva ven. Če bi se znali iti turizem, bi bil Dargeeling lahko meka.
Hodiva po glavni cesti namenjeni v živalski vrt, ko zagledava plantažo čaja. Tina je kar oživela. Spustiva se po hribu navzdol, med grmički čaja. Noro lepo. Sijal je sonce, kamorkoli si pogledal so bili grmički čaja, ki so omamno dišali, okoli pa visoke gore. Po potki se pride do tovarne čaja.
Po dveh urah, sva le prispeli do živalskega vrta. Na poti naju je prevečkrat zmotil prekrasen razgled.
Za tujce je vstopnina v živalski vrt 150 rupij (2,5 €), za domačine 30 rupij (0,5 €). Nad živalskim vrtom sva bili razočarani. Bil je majhen, živali živijo v nehumanih pogojih, kletke majhne. V tem živalskem vrtu so samo živali, ki živijo na območju Himalaje.
Po prijetnem sprehodu nazaj do mesta, greva še v vegetarjansko restavracijo na kosilo in hkratno večerjo. Poceni in dobro.
Ko zaide sonce, postane zelo mrzlo, zato se ponavadi odpraviva nazaj v hotel in nase navlečeva kar imava.
Obleke so že tako umazane, da se mi jih že upira obleči.
Dargeeling je mirno mesto in tukaj ni nobenih dogodivščin. Nič nepredvidljivega se ne zgodi.
Saj bo kmalu Kalkuta, kjer naju čaka prijetno presenečenje.

Indija, 10.del

Vlak je imel 6 ur zamude. Še dobro. V New Jalpaguri bi morali prispeti ob 4.30. Kdo bi nama povedal kje morava dol? Vsi Indijci takrat spijo. Tako pa smo prispeli ob 10.30 in Indijci so bili, po večini, že pokonci, tako, da so nama povedali kdaj naj izstopiva iz vlaka.
Stopiva z vlaka. Pripravljena sem bila, da bodo navalili rikšarji in me vlekli za rokav, ob nama hodili in spraševali kam greva. Nič od tega. Najprej je bil to šok, potem pa čisti užitek. Šli sva po nadhodu (v Indiji imajo do peronov nadhode, ne podhode tako kot pri nas) do izhoda iz železniške in presenečeni ugotavljali, da ni ljudi. Nobene gužve. Nihče naju ni vlekel za rokav, nihče se ne zmeni zate, popoln mir. 
Rikšar pravi, da je cena 80 rupij do želežniške do Siligurija.
Rečem mu 60 rupij (1 evro).
Rikšar: "To je daleč, ne 60 rupij je premalo."
"60 rupij."
"Pridita, pridita."
Tina: "Si se sedaj zmenila za ceno?"
Jaz: "Ja. Dam mu 60 rupij in nič več. Ne bo on pridita, pridita in brez pogajanja zaračunal 80 rupij."
Od železniške do Siligurija je okoli 8 km. Vozili smo se pol ure. Malo pred Siligurijem nekdo potegne za rikšo. Obrnem se in mlajši moški vpraša: "Živjo! Gresta v Dargeeling? Jeep?"
Jaz: "Ja."
Rikšar in mald moški se začneta prepirati in prerivati. Vprašala sem jih v čem je stvar in nisva dobili odgovora. Nato rikšar pove, da naju je hotel peljati na drugo postajo za Jeepe do Dargeelinga.
Vprašala sem ga v čem je razlika med eno in drugo postajo. Rikšar odgovori, da nobene in cena prevoza je ista.
Odločili sva se, da izstopiva, saj je bil Jeep že poln, samo še dva sta manjkala. Ni urnikov odhodov Jeepov iz Siligurija do Dargeelinga ali drugih, višje ležečih, mest. Ko se nabere dovolj potnikov se krene. Podobno kot Afrika. Z razliko, da se tukaj ne stiskaš s kokošmi.
Vprašam rikšarja, če ima drobiž, ker sem imela samo 500 rupij. Rikšar je bil užaljen, ker ga nisva poslušali in se obrne stran. Niti pogledal me ni. Isti mald moški s katerim sta se prej prerivala vpraša koliko. 
Rikšar: "70 rupij."
Jaz:"Ne, 60 rupij."
Mlad moški se razjezi nad rikšarjem, plača mu 60 rupij in ga odrine.
Hecna situacija, ki si je nisem znala razlagat, domnevam pa, da so imeli že od prej neporavnane račune med sabo.
Za jeep sva na osebo plačali 92 rupij (1,5 €). Pred nami je bila 2,5 uri dolga ovinkasta, gorska pot od Siligurija - Dargeelinga.
Jeep je bil nabito poln. Še v prtljažniku so sedeli trije. Bili smo kot sardine. Bilo nas je 12. Spredaj so bili 4 skupaj s šoferjem, ki je komaj vozil. Vsa prtljaga je bila na strehi. V prtljažniku so kadili, odpirali vrata in pljuvali. Nič novega v Indiji.
Med potjo je bil razgled božanski, nekaj časa smo se vzpenjali ob Himalajski železnici, če bi šli z vlakom od Siligurija - Dargeelinga, bi najina pot trajala 7 - 8 ur. Po 8 urah čakanja v Patni na vlak in 15 urah vožnje z vlakom, se nama res ni dalo še 8 ur vozit z vlakom 10km/uro.  
Žal Himalaje in okoliških gora nismo videli, ker je bilo megleno (naju je pa ta razgled obdaril s svojo veličastnostjo na dan ko sva odhajali, po močnem nočnem nalivu). Čeprav je jasno vreme in sije sonce, so gore v megli.
Prispemo  v Dargeeling. Mrzlo. Iskali sva Aliment hotel. Dargeeling je gorsko mesto. Ulice so ozke in strme, vse se vzpenjajo v hrib. Hoja z 15 - 20 kg težkim ruzakom v strm hrib in iskanje hotela res ni prijetno. Predvsem pa hudo naporno. Ni možno najeti rikše ali tuk-tuka, ker je preveč strmo. Obstajajo samo taxiji.
Sprašujeva za hotel in vsakič naju napotijo v še višji klanec. Na poti se večkrat vstaviva in snameva ruzake, da si odpočijeva.
Tina je preklinjala, bili sva utrujeni, lačni in žejni. Na poti sva že 27 ur skupaj s čakanjem na vlak.
Jaz: "Greva v drug hotel?"
Tina: "Ne."
K nama pristopi domačinka in naju vpraša kam greva, nato z roko nakaže naj počakava. Pride s sinom. Zaračunati nama hoče 100 rupij (skoraj 1,5 €), da naju pelje do hotela.
Jaz: "Ne, 80 rupij."
Peljal naju je še 200 - 300 m naprej do hotela. Žal mi je bilo, da mu nisem rekla 50 rupij.
Veseli, da sva končno v hotelu, ki je po priporočilih Lonly Planeta za svojo ceno zelo soliden, vprašava, če imajo ogrevanje.
Receptor: "Ne. Vama lahko damo dodatne odeje. Vsaka dodatna odeja stane 30 rupij. Želita videti sobo?"
Obe: "Ne." Se zahvaliva in greva.
Krasno, sedaj pa po klancu navzdol. Vstavili sva se še v dveh hotelih. Niso imeli ogrevanja. Brez ogrevanja ne bom vzela sobe, ker se ponoči spusti temperatura do 5 stopij.
V tretjem hotelu so končno potrdili, da imajo ogrevanje. Hotel je neverjetno lep, evropski stil, čist. Soba je bila srednje velika, z dvema ločenima postelja (do sedaj sva spali v zakonski), televizijo, dvema foteljema, mizico in najpomembneje, čisto in lepo kopalnico. Soba je stala 1500 rupij (24 €), vendar ker ni sezone je nama spustila na 600 rupij (10 €). Spogajali sva se na 500 rupij (8€), ker bova ostali 4 dni.
Upala sem, da bo kamin v sobi, prinesli so nama pa kalorifer.
"S tem naj se grejem?"
V sobi je bilo hudičevo mrzlo. Vklopiva kalorifer in greva na kosilo v njihovo restavracijo. Spali sva v hotelu Treveler's Inn, ki je na vrhu hriba, zato sva imeli čudovit razgled na Drgeeling.
Ura je 3 popoldne in to je najina prva hrana danes.
Dobili sva tako malo porvcijo hrane, da sva se samo spogledali, hrana pa popolnoma brez okusa in zasoljene cene.
Plačam račun, natakar pa: "Tip, tip."
Mislim si: Sedaj pa še napitnino? Zakaj le? Si zmešan?
Rečem mu: "Ne razumem."
Natakar: "Napitnina, napitnina."
Jaz: "Ne razumem."
Potem pa se razjezi: "Jaz sem vaju stregel, morata mi dati napitnino."
Jaz: "Koliko?"
Natakar: "20 rupij."
Jaz: "Ne, ne, ne. To pa ne. Dam ti 10 rupij. (15 cenrov)"
Bila sem jezna. Natakar ne zna skoraj nič angleško, komaj smo se sporazumeli, hrana je zanič, porcije majhne, cene visoke in potem želi še napitnino?
Tina je ta čas na terasi kadila.
Pride Tina: "Ej, a si videla une kurce v Jeepu, kar kadili so v avtu? Kaj se pa grejo?"
Jaz: "Nehaj jih že enkrat obsojat. To je Indija. Kako pa je bilo pri nas pred 20 leti? Isto."
Tina: "To imaš pa prav."
Spat sva šli ob 16h in se nisva zbudili do naslednjega jutra.

Indija, 9 del

Zbudim se ob 8h, vse me boli in moja prva misel je: "V Patni sva. Pa tuš ne dela!! In hudičevo drago sva plačali za sobo. A mi je tega treba? Sam da prideva v Dargeeling."
Šla sem pod "tuš". To je zgledal tako, da sem si ..., aja naj povem kako je v Indiji. Tuši, baje, še do nedavnega niso bili običajni, zato ima vsaka kopalnica en velik škaf in dva majhna lončka. Vam povem, da je to slabše kot v Afriki. V Nambiji sem se šla v kampu tuširat, sem osebju povedala kdaj bi se stuširala in so pod plehnatim sodom zakurili vodo, da se je segrela. Zraven je bil še en sod z mrzlo vodo, iz vsakega soda sem si nalila vodo v škaf in ga prelila v drug škaf, ki je imel na dnu ročko za tuširanje, na škrpcu povlekla na želeno višino in se stuširala. No, problem je nastal ko je vode v škafu zmanjkal, jaz pa še vedno vsa od mila. Namreč sodi z vodo so bili izven bambusove ograje, ki je bila edina ograda tuša in vse skupaj je bilo na sredini kampa pod milim nebom. :) je bil pa sigurno pesek ali kamen, karkoli je že bilo, bolj higijensko kot ploščice v Indijskih kopalnicah. Pa še en čar je bil v Namibiji. Napisi: Pazi se levov. Ni bilo hujše more, kot če te je ponoči nezadržno lulat. Pa nikoli ne hodim ponoči na wc, razen v Afriki. Šla sem kar za avto in vsa prestrašena opazovala, če bom kje videla svetlikajoče se oči. Res si nisem želela reči: "O, levček, živjo!" Je bil pa še en čar. Noči so temne, temne, temne. Res nič ne vidiš. In ko sem šla na wc ponoči sem slišala antilope okoli mene. Bile so čisto blizu, stegovala sem roko, če bom katero zatipala (kot, da se mi bodo pustile prijet), slišala sem jih kako se okoli mene premikajo, ampak videt jih nisem mogla. Nor občutek.Teh antilop, vrste Springbook je tok, da se ti meša. Prva dva dni sem vsako slikala, ki sem jo videla, čez en teden sem že bentila, ko mi je na cesto skočila: "A se boš umaknila?!!" Ali pa, ko se ti trop zeber nastavi pred avto in se, gospe, nočejo umaknit. Ti pa stojiš in gledaš njihove riti, kot budala.
Joj, kam sem zašla. :)
Tuširanje je zgledalo tako, da sem si v manjši lonček nalila vodo in se z njo polivala. Fino, ne? :)
Banda ciganska.
Greva na zajtrk. Jedilnica je bila temačna in nikjer nikogar. Indijka nama prinese meni. Vse je bilo drago (ne za naše razmere) in nič nama ni dišalo, vendar sva mogli jesti, saj bo to edina najina hrana danes. S sabo sva, na vlak, vzeli samo liter vode za obe (ker si bližnjega srečanja z wc-jem na vlaku res nisem želela) in kakšno banano.
Ne bom opisovala vseh podrobnosti kako sva naročevali zajtrk, Indijka pa ni znala angleško. Tini je zavrelo: "Glejte, vi ne govorite angleško, jaz pa ne Hindi. Pripeljite mi nekoga, ki govori angleško." Indijka samo pokima in še vedno stoji zraven najine mize kot kip.
Tina mi reče: "Ej, pa so ti blesavi? A se norca dela?"
Potem se jaz poskušam pogovoriti z Indijko. Ne gre.
Končno nama nekako uspe naročit dve omleti s sirom in paradižnikom, 6 toatov in 2 črni kavi.
Najbolj hecno je bilo ko sva rekli za račun. Indijka nama prinese račun in nepremično stoji zdraven naju. V hipu se ji pridruži še en Indijc in oba nepremično strmita v naju.
Vprašam ju zakaj stojita zraven naju, pa sta samo nemo naprej strmela v naju. Odgovora nisem dobila. Ko sva plačali sta se odmaknila.
Odpraviva se na železniško. Tino je zvilo, ko je pomislila na spalnik. Hotela je na vsak način boljši vlak, vendar so nama na postaji zagotovili, da boljšega vlaka ni. Tini se je mešalo.
Vprašam Tino: "Kaj je pozitivnega v tej izkušnji?"
Tina: "Nič. Nič ne najdem."
"V Sloveniji tega ne moreš doživet. Pa še Indijce tako spoznava v bolj realni luči, kot bi jih sicer. Veva, da ljudje niso slabi, slabi so trgovci in hoteljirji."
"Zame to ni nič pozitivnega."
"Sva kjer sva. Situacije ne moreva spremenit. Na vlak bova čakali še 4 ure. Jaz si bom naredila tako, da mi bo lepo."
Če bi vedela kaj naju čaka, verjetno ne bi tega rekla.
Začela sem pisat dnevnik. Bilo je toplo, pihal je veter in nobene podgane nisem videla. Prav prijetno.
K meni so prihajali berači in otroci ter prosjačili za denar. Tino so pa pri miru pustili. Ne vem s čim se jim je tako prikupila. Zelo so vstrajni. Morala sem biti zelo trdna v svoji nameri, da jim ne dam nobenega denarja, ker so res sitni, vstrajni in zlepa te ne pustijo pri miru. Najraje bi jim dala denar samo da se jih rešim. A kaj ko bo k meni nato priteklo še 10 drugih.
K nama se vsede nek čuden tip. Sam s sabo se pogovarja in krili z rokami. Šolski primer psihiatričnega bolnika. Iz svoje torbe vzame škarje, šivanko in sukanc.
Ura je pol treh. Na displeju piše, da ima vlak pol ure zamude. S Tino greva na peron 2. Ura je že 15.30, najinega vlaka pa od nikoder. Psihiatrični bolnik nama sledi kamorkoli se premakneva. 
Ob 15:45 greva  nazaj na peron 1. Psihič nama sledi. Vsede se na tla zraven naju in spet vleče iz svoje torbe škarje in šivanko, se glasno pogovarja in krili z rokami.
Grem v Tourist office vprašat kaj je z najinim vlakom. Tino pustim samo z vso opremo. Ni mi bilo prijetno. Taki tipi so nepredvidljivi. Po 13 letih dela s psihiatričnimi bolniki sem vedela s kom imava opravka.
Samo ne smeš jim pokazat, da se jih bojiš. To je prvo pravilo. 
V Tourist officu mi povedo, da ima vlak zamudo 2,5 ure. 
Čez kakšno uro greva spet na peron 2. Tipa sem pogledala odločno v oči in nekaj sekund nisem odmaknila pogleda. Ko sva odhajali sem se še nekajkrat obrnila, da vidim, če nama sledi. On je stal in gledal za nama, potem pa mi pokima.
Če bi nama še sledil sem imela namen it do železniške policije. Ni ga bilo. Kaj ga je odvrnilo, da bi nama sledil, ne vem. Takih hudo psihotičnih ljudi ni za podcenjevat. Nikoli ne veš kaj se jim mota po glavi. Lahko, da ni imel slabega namena.
Na peronu zraven naju sedi brezdomec, zavit v umazane odeje. Vstane in odide na tir. Sleče hlače, opravi veliko potrebo, se obleče in se vrne na peron. Ni ga motilo, da vsaj 100 parov oči strmi vanj. Enako nato naredi še nek otrok. S Tino se samo spogledava, bili sva brez besed. Tina si prižge cigareto. Do nje pristopi uslužbenec, ki ji pove, da na peronu ni dovoljeno kaditi.
"A srat pa je?"
Pripelje vlak. Po vseh oznakah ni bil najin, ampak v Indiji nikoli ne veš. Vprašam potnike na vlaku kar skozi okno, katera je številka vlaka in kam gre. Ni bil pravi.
Spet greva na peron 1 v Tourist office vprašat kaj je z vlakom  za New Jalpaiguri. Po moje so naju bili že toook siti. Povedo nama, da ima vlak 4 ure zamude in da še vedno ne vedo s katerega perona gre. 
Obupani se sesedeva pred Tourist officem, da jima bova lažje težili, če bo potrebno. Res si ne želim še en dan ostati v Patni. K mana pristo starejši Indijc in nama pove, da se ne smeva zanašati na displej, ampak naj samo poslušava kaj povedo po zvočnikih. opozori naju, da nobena druga informacija ni pravilna. Fajn, ne? 
Okoli 18:45 po zvočniku napovejo prihod najinega vlaka na peron 1. Ko se vlak ustavi, k nama pristopi uslužbenec in nama pove, da je pa le prispel najin vlak. Verjetno ves vesel, da se naju je rešil. :)
Prideva v vagon, najdeva najine postelje (če temu lahko rečeš postelja), ruzak hočem dati za zgornjo posteljo, ko zaslišim za sabo: "Hello."
S Tino se obrneva. Zagledava belko staro med 30 in 35 let. Tina je začela lovit sapo, sesedla se je na klop od veselja, da po dveh dneh vidi belca. 
Med pogovorm nama pove, da je iz Kanade, ima svojo firmo, kjer prideluje zelenjavo. Ker je v Kanadi zima, nima dela in se je odpravila na potovanje po Indiji. Sedaj gre v neko vas na severovzhodu Indije, kjer bo domačinom pokazala kako naj gojijo zelenjavo brez pesticidov in brez tuje pomoči. Na vlaku bo 48 ur, pravzaprev še več, ker ima vlak samo do Patne več kot 4 ure zamude. Pove, da so jo indijski sopotniki opozorili, da še dve belki prihajata na vlak in so jo pripeljali do naju. Vse imajo pod kontrolo.
Spravim se na zgornjo posteljo, ker spodaj na klopi ni bilo prostora za sedet. Pogovarjava se z mladimi Indijci, po večini so bili moški, ki so bili najini sopotniki. En Indijc, star 19 let je bil sploh zgovren. Pa luškan.  To je res redkost v Indiji. Zanimalo ga je kako je Evropi, kakšne plače imamo, kako živimo, če je pri nas tudi toliko korupcije kot v Indiji,... Pravi, da je dolgo mislil, da smo belci bogati, sedaj pa ve, da ni tako.
Tina jim je dala svoje slim cigarete in bili so zelo ponosni in veseli. Spravili so jih, da bodo doma pokazali kakšno cigareto so dobili od Evropejke.
Tina je padla v debato z njimi do 22h. Mene je zmanjkalo že ob 20h.
Hvala tem mladim Indijcem, da so Tini prikazali Indijo v lepši luči in da se ji spalniki niso zdeli več tako zelo grozni.
Tako, za nama je 8 ur čakanja na vlak, pred nama pa 15 ur vožnje. :) Zabavno, ne?

Indija, 8 del

... na vlaku sva proti Patni. Baje. Nisva čisto sigurni. Pa saj ne bi bil problem, če si na napačnem vlaku, kje drugje. V Indiji je to problem. :) Preveč jih je, zato pa je to tako. Drugje po svetu bi šel pač dol nekje, si našel prenočisče, če bi bilo potrebno in naslednji dan s prvam vlakom naprej, ali pa celo isti dan. Vendar ne v Indiji! Da dobiš sedeš na naslednjem vlaku lahko traja celo en teden. Nekaj dni pa sigurno. In potem ždiš bogu za hrbtom med Indijci in čakaš nekaj dni na vlak. Da se ti pa to zgodi v Patni?! Nočna mora.
Spet vprašam enega potnika: "Ali ustavi ta vlak v Patni?"
Potnik: "Ja."
"Sigurno?"
"Ja."
Takrat pa k nama pristopi mlad Indijc in naju prosi naj mu pokaževa karto. Pelje naju do najinega vagona (S3) in do najinih sedežev. Prisede k nama in začeli smo se pogovarjati. Na naslednji postaji je že izstopil. Vstopili so drugi potniki in zdraven naju se je vsedla sama Indijska sorta, moške vrste.
Še danes jih imam pred očmi. Najprej bulijo v naju. Nepremično. Bili so štirje. Zavaljeni, starejši, zaraščeni in umazani. Kar naprej žvečijo tobak in ko se vlak vstavi, odprejo okno in pljuvajo tobak. Nagravžno. Potem se ti nasmeji s škrbastimi, od tobaka rdečimi zobmi. Da bruhaš.
Ko jih je začelo zebsti so si zavili šale preko glave, tako, da so jim ven gledale samo oči in nos. Včasih zgledajo prav srahljivo. Nato pa naju nek Indijc, star okoli 50 let, ogovori. Pogovarjali smo se o življenju pri njih in pri nas. Vedno iste debate. Itak jih je zanimalo ali sva poročeni in koliko sva stari. Vedno ista vprašanja. Na koncu so bili zelo zaskrbljeni, ker še nisva poročeni. Le kako bova našli moža? Vedno ista skrb. Pri njih je to zelo pomembno, da si poročen. Pri nas pa ne. Pa jim to ne gre ravno v njihovo betico. Nisem se jim upala povedat, da sem že ločena, ker bi, verjetno, tak brezupen primerek objokovali še ves mesec.
Na vlaku je zoprno, ker ne veš kje si, še posebej, če je zunaj tema. Po uri sicer veš, da bi se počasi moral že bližati izstopni postaji, ampak v Indiji nikoli ne veš. Kar naprej sva spraševali potnike, če je že Patna in kdaj morava izstopit.
Namesto ob 20.30 je vlak v Patno prispel ob 22.30.
Utrujeni in sestradani se vseeno odločiva, da si poiščeva sobo in da ne bova spali na železniški postaji, čeprav bi sama najraje kar drugo varianto izbrala. Bila sem preveč utrujena. Res mi je bilo vseeno ali je okoli mene 100 indijcev in 300 podgan, ter tona svinarije, samo da se uležem. Pa Tina je bila najprej za to varianto, potem pa ne več. Če je do sedaj vse umirjeno potekalo, pa od tu naprej ni več.
Greva v prvi hotel takoj pri postaji in baje so bili polni. Nisem jim ravno verjela. Vzameva rikšarja.
Tina: "Akaš hotel."
Rikšar: "Polno je. Vse je polno. Garden hotel ima proste sobe."
Jaz: "Akaš hotel!!!" Pa saj nisem od včeraj v Indiji.
V ulici kjer je omenjeni hotel nas ustavi neki moški, ki naj bi bil varnostnik. Ulica je bila zelo ozka in z obeh strani sami hoteli.
Varnostnik: "Kam greste?" v hindi jeziku.
Rikšar: "Akaš hotel."
Varnostnil: "Vse je polno."
Rikšar: "Pa saj jima govorim, pa me ne poslušata..." , domnevam, da mu je to razlagal.
Jaz: "Ne verjamem.", v tistem Tina skoči z rikše, mene pusti samo z vso prtljago in teče mimo varnostnika v hotel na recepcijo.
Okoli mene se začnejo nabirati Indijci, tipa ala z vlaka. Tale nihova embalaža mi ni nič všeč. Kar malo me straši. Bili so debelušni, umazani, zaraščeni in starejši. Na nogah japanke, seveda gole noge, zapackane hlače, umazan pulover in okoli glave ovit šal. Samo oči so strmele vame. Nepremično. Kako, hudiča, lahko tako nepremično bulijo? Ti bi zmagali v igri kdo dlje zdrži pogled v oči.
Bilo mi je neprijetno, nisem se počutila popolnoma varne in vse,, kar sem si želela je bilo, da se Tina čim prej vrne. S pogledom iščem Tino na ulici in na vsake toliko jo zagledam, ko se pojavi na ulici in izgine v hotel, se spet pojavi in izgine v drug hotel,...
Moje misli pa: "Tina prid, Tina prid, mene je strah."
Tina pride nazaj: "Vse zasedeno."
Potem rikšarju rečeva naj naju pelje v nek hotel, ki nama ga je priporočil nek Indijc na vlaku. Šele takrat sva ugotovili, da najin rikšar ne zna angleško, niti ni pismen.
Tini je film počil: "Kako lahko turiste voziš, če ne znaš angleško? Hočem, da mi pripelješ nekoga, ki govori angleško." Hvala bogu zanjo, jaz nisem imela več moči.
Okoli nas se spet nabere gruča ovitih Indijcev. Pokaževa jim listek z imenom hotela in rikšarju razložijo, kje je to.
Odpelje naju stran od centra, v temačno ulico, prazno. Nikjer žive duše, samo nekaj brezdomcev se greje ob ognju in bolščijo v nas.
Sedaj me je bilo pa res strah. "Naj se spravijo na naju, gotovi sva. Mala malca jim je kolo ustavit.", so se mi podile misli po glavi.
"Tina, tole mi ni všeč. Gremo v neko temno ulico, nič se ne da z njim zmenit. Naj naju raje pelje nazaj na železniško postajo."
Rikšar obrne in ko naju pripelje nazaj na železniško postajo, hoče 60 rupij.
Jaz: "Ne! Zmenili smo se za 30 rupij." na tem potovanju sem jaz financ minister. Vsakič je ena, ki ima skupni denar in vse plačuje, preračnava,....
Na železniški postaji vprašava voznika tuk-tuka koliko stane prevoz do hotela. V sekundi sva bili obkoljeni s samimi črnimi mumijami.
Tini je do konca film počil: "Pogovarjam se z njim. Zakaj ste tukaj? Zakaj stojite zraven? Sem vas kaj vprašala?", živci so ji čisto popustili. Jaz pa sem bila hvaležna, da ima še toliko energije, da se prereka z njimi. Če bi bila sama bi se skotalila na železniško postajo, na tla, spat.
"Romana, greva na želežniško postajo, na tla, spat. Dost mam. Ne morem več."
Pred vhodom na železniško postajo naju ustavi železniška policija, ki je celotno dogajanje opazovala in vprašajo kam želiva. Nato nama zrihtajo tuk-tuk, šoferju rečejo 50 rupij v angleščini in še nekaj v hindi jeziku mu strogo zabičajo. Očitno je bilo, da se jih bojijo.
Voznik tuk-tuka naju pelje po isti poti kot naju je peljal rikšar. Torej naju je pravilno peljal. Zapelje naju pred nek hotel. Ni bil pravi.
Tina: "Dost mam. Ne morem več. Naj gre v kurac vse skupaj. Domov bi šla. Če bi to vedela, ne bi šla nikol v Indijo. Dost mam."
"Ali potem tega vzameva?", sem jo previdno vprašala."
"Ne vem. Meni je vseeno."
Vzameva sobo v tem hotelu. Tina zunaj kadi in se smeji z nekimi Indijci, jaz pa urejam formalnosti in plačujem. Za umazano, nikakršno sobo sva dali 1300 rupij (22 evrov). Za Indijo solidna cena.
S Tino se odpravlajva spat. Jaz zlezem pod spalko, Tina gre pod tuš.
"Jebem mu mater...", slišim Tino iz kopalnice.
"Kaj pa je?"
"Tuš ne dela."
Nisem vedela ali naj se jokam ali smejem. Bila sem obupana. Ura je bila 00.30.

Slikce, Varanasi II

Kurjenje umrlega, ob njem so žalujoči svojci.

Pogled s čolna na Varanasi.

Zjutraj pripravljajo drva na glavnem kurišču.

Umivanje Indijcev v Gangesu.

Pranje perila v Gangesu.

Sončni vzhod, ki smo ga dočakali na čolnu.

Pogleda na Varanasi, ob vshajajočem soncu.

Labirint ozkih ulic v Varanasiju.

Indija, 7 del

Ura je 5 in treba je vstat. Obe s Tino sva kot zombija. Ne moreva gledat, ne moreva živet, samo spali bi. Vsako jutro me Tina malo pojezi, ker gospa čaka, da jaz prva vstanem (in ve, da bom :)), počaka, da se zrihtam in ko je kopalnica frej vstane ona. Potem pa mi malo na dušo popiha: " Kako lahko ti takoj, ko ura zvoni, vstaneš? Ful te občudujem. Jaz tega ne zmorem."  Potem si pa mislim: "No, ja, vem da je to moja vrlina, da nikoli ali na nekaj let enrat zaspim." :)
Moj namen je bil, da se stuširam preden gremo na Ganges. Pa se ni izšlo. Tokrat nisem mogla vstat. Vstala sem šele malo pred šesto. Ob 6:10 smo bili zmenjeni v avli.
Zjutraj je na Gangesu prav spokojno. Mirno, nikjer nobenega Indijca (itak je za njih prezgodaj) in mrzlo. Še v temi smo se vkrcali na čoln. Bilo nas je 9. Vožnja s čolnom je trajala 2 uri.
Na kuriščih so že pripravljali drva, krave in psi so se umirjeno sprehajali. Redki Indijci so se umivali v Gangesu. Kakšen užitek!!
Sončni vzhod je bil čudvit.  Na čoln pride deklica stara okoli 10 let. V majhne posodice daje cvetove in čajno svečko, jo prižge in nam poda v roke rekoč: "Daj v vodo. Zaželi srečo svoji družini in daj v vodo."
Vsi smo se spogledovali. Rekla sem ji: "Namaste, thank you."
Deklica: "Zakaj ne? To je dobro za tvojo družino. Saj je poceni."
Odločno ji odvrnem: "Ne." in ji vrnem svečko.
Ostali so isto naredili.
Veslač se približa obali in deklica izstopi. Čaka na drug čoln, saj jih je še polno za nami.
Nato se nam približajo drugi čolni, na ketrih Indijci prodajajo polno nekoristnih stvari.
Ne dajo miru niti na vodi.
Kurjenje mrličev se lahko slika samo z reke. Če slikaš ob kuriščih, hitro plačaš kazen.
Nisem bila najboljše volje, ker sem bila zaspana, lačna in zeblo me je. Tina je bila vsa naspidirana. Spraševala sem se, kje hudiča jemlje energijo.
Ko nas je veslač pripeljal nazaj pred Guest House vpraša:" Are you happy?"
Vsi smo ga debelo gledali, vsak je nekaj zamrmral bolj sam pri sebi, nekaj kar je bilo podobno yes.
Veslač, ves nasmejan, z belimi zobmi: "If you are happy, you have to give me a tip."
Spreletela me je misel: " Pa kaj še? Pozbi, mali." Itak je ni dobil.
Najina pot je bila direkcjone v jedilnico. Zajtrk bo, verjetno, danes najina edina hrana.
Po zajtrku se odpraviva v labirit uličic, iščeva telefonsko govorilnico, mednarodno, mislim, iz katere lahko kličeš v drugo Indijsko državo. Iz hotela nisva mogli.
3x sva vprašali za pot, da sva jo našli. Kličeva dva hotela v Patni, kamor bo najin vlak, predvidoma, prispel ob 21:30, če ne bo zamud. In res si ne želim, po temi, z ruzaki iskat hotela.
Pa točno to se je zgodilo. Patna je bila najina najslabša izkušnja v Indiji. Nočna mora.
Nobenega od hotelov nisva migli priklicati. Številka ne obstaja. Jebemti Lonly ali pa Indijo. Ne vem koga.
Ob 13:30 pride šofer tuk-tuka pa naju in gremo skozi labirint ulic do tuk-tuka. Peljal naju je na železniško postajo.
Vstopiva na železniško postajo. Gužva. Polna Indijcev. Iščem belce. Zagledam samo dve starejši gospe, nuno in še eno. Grem do njiju vprašat, kje lahko pogledava na katerem tiru stoji posamezen vlak. Ena govori samo francosko, druga mi pove, da naj poslušam obvsetila po zvočniku. Krasno. Še tega mi je treba.
Kot, da ni bilo dovolj gužve, so še krave prišle čiketar kdaj so odhodi vlakov.
Greva do turist offica in vprašava kje stoji vlak za Patno. Niso vedeli. Rekli so naj prideva čez eno uro.
Ena ura je okoli, oni pa še vedno ne vedo, kje vlak stoji. Rečejo naj prideva čez pol ure ali pa naj poslušava kaj govorijo po zvočniku.
Rečem jim: "Ne razumem kaj govorijo po zvočniku."
Uslužbenec: "Ok. Počakaj tukaj. Ti bom povedal."
Ura je 15.15, vlak naj bi šel 15.30.
Spet težim na turist officu: "Kje stoji? Bojim se, da bom zamudila vlak." Čisto sem še evropsko naravnana, ne po indijsko. Zgleda, da mi indijska ležernost še ni zlezla pod kožo.
Uslužbenec: "Ne vem. Nihče ne ve. Vlak zamuja 15 minut ali več."
"Koliko zamuja?"
"Ne vem točno. Jaz sem samo turistična policija."
Vmes Tina še enkrat kliče v Patno v oba hotela, kot že prej, pa nikjer nama niso hoteli sobe razervirat. Slučajno je bila na železniški postaji govorilnica.
Po zvočniku zaslišiva da najin vlak prihaja na tir 6. Tečeva na tir 6. Na vlaku, ki je ravno prispel, piše Delhi-Malda. Moji možgančki so bili prepričani, da je zadnja postaja Patna. Torej lahko piše samo Delhi-Patna. Kje hudiča je pa ta Malda? Iščem po zemljevidu Maldo, pa je ne najdem.
Tina pravi: "Greva gor."
Jaz: "Ne, to ni to." Stopim do vrat vlaka in vprašam potnike, če ta vlak vstavi v Patni. Eden od njih reče NE.
Tina teče na platformo 5, jaz ostanem z vsemi ruzaki na peronu. Okoli mene se naberejo sami črni obrazi, umazani, zaviti v šale in nepremično strmijo vame. Kamor koli pogledam so črne oči vprte vame.
Hecno, amapk bila sem popolnoma mirna. Vse skupaj me je zabavalo.
Priteče Tina: "Peron 6.
Jaz: "Tina, ampak to ni ta vlak. Sigurno."
Tina spet teče na peronu 6 do enega uslužbenca. Jaz grem še enkrat do potnikov na vlaku in jih vprašam ali vstavi vlak v Patni. Eden mi odgovori JA.
Kaj sedaj? Prej sva kar nekaj potnikov vprašali pa so eni rekli ne, drugi da.  Bili sva zmedeni. Vedela sem, da bo vlak vsak čas odpeljal . Stojim sama na peronu s prtljago in čakam Tino. Nisem je mogla poklicat, ker sem njen telefon imela jaz. Vprašanje, če bi se sploh javila. Kaj naj naredim?
Ko tako razmišljam, zagledam Tino. Vlak je speljal.
Zakričim Tini: " Skoči gor."
Zadnji trenutek sva skočili na vlak. Še vedno nisva vedeli ali sva na pravem vlaku ali ne.

Slikce, Varanasi

Najina soba v Varanasaiju.

Pogled na Ganges in na čolne s katerimi opravljajo pogreb.

Pogled iz sobe na Ganges in na enega od gate-ov.

Stopnice, ki se dvigajo iz gate-ov, z Gangesa na ulico. Seveda, naših prijateljic, krav, ne manjka.