Indija, 14. del

.... ruzake pustimo v hotelu, kjer smo se kar pogajali z Indijcem v recepciji. Ni mi bil všeč. Odbijal me je. Vzvišan, aroganten. Lase je imel pa take kot, da bi mu jih krava s svojim jezikom nazaj počesala in veliko sline gor pustila. Čist je bil polizan. 

Jaz: "Kakšne sobe so to? Nimajo okna! Dost imam takih sob. Gremo drugam."

Matt: "Na Saddar streetu ne išči luksuza. Resno ti povem, tukaj ni luksuza."

Jaz: "Saj ne luksuz, ampak vsaj za silo."

Matt: "Tega ni."

Tina: "Ej, če sva do sedaj preživeli, bova pa še dve noči."

Šli smo v restavracijo. "Najboljšo". Matt razlaga, kako so čisti in da še nikjer ni videl higijene na tako visokem nivoju, jaz pa sem si mislila svoje. Rekla nisem nič. Res je, natakar je nosil na glavi kapo iz staničevine, in na desni roki s katero je stregel, plastično rokavico. Do tu je še vse ok. In Matt je videl samo ta del. Ni pa opazil, da s to rokavico prime krožnik, kruh, jedilni pribor, kljuko, gre na ulico in kakšnega prijatelja potreplja po rami, ko ravno mimo pride. Bi bilo bolje, da bi bil brez rokavice in si roke umil.

Pribor so vedno prijeli za tisti konec s katerim jemo, ne za ročaj. Higijena?

Pa saj že itak bruham, se lahko še enkrat zastrupim? :)

Večerja je bila odlična. Pojedla sem tri grižljaje in postajalo mi je spet vedno bolj slabo. "Kaj hudiča, sem sploh jedla? Če sem lačna se moj želodec najbolje počuti. Jaz pa ne." :(

Zelo hitro smo se vrnili v hotel, ker sem se vedno slabše počutila. Hvala bogu, vsaj pot od Dargeelinga do Kalkute sem zmogla. Čim sva prišli v sobo, sem spet bruhala.

Tina me je nemočno gledala. Bila sem zvita v dve gubi, potna, grozen glavobol sem imela. Vzela sem tableto proti bolečinam in proti slabosti. Čez pet minut sta končali v straniščni školjki. Vse kar sem potrebovala je bil mir in nepremično ležanje, sicer je bil glavobol neznosen.

Ne prenesem sob brez oken, ker je v sobi soparno, vroče in zatohlo, vse kar je je ventilator, ki ti piha v glavo. V takih sobah (tako je bilo vedno do sedaj) me duši. (Azija jih je polna.) In takrat me zelo rada obiščeta gospa Tesnoba in gospod Dušenje. Včasih prideta posamično, včasih skupaj. Ko prideta skupaj sta še posebej neznosna. Zato sem prosila Tino, če imava lahko ponoči luč prižgano v koplanici in priprta vrata. Lažje mi je, če me ta dvojica ponoči zbudi in mi ne pusti spati.

Na moje veliko presenečenje me, v Kalkuti, nista obiskala. Niti ene noči. Pravzaprav sta se poslovila že v Vranasiju.

Soba v Kalkuti je bila ena med bolj zanemarjenimi do sedaj. In plačali sva 400 rupij zanjo. (7 evrov) Po najini reakciji se je videlo, da sva že utrjene. Namesto, da bi se jezili, bentile, sva se smejali in norca delali. Na nek način sva uživali.