Indija, 15. del

Zbudim se. Preverim kako je moj želodec. Prede od ugodja. Kaj pa glavobol? Ni ga. In kje sta Dušenje in Tesnoba? Ni ju. 

Tina: "Dobrojutro pikica! Kako se počutiš?"

"Odločno. Lačna sem."

Ob 8.15 že trka na vrata Matt, da gremo na zajtrk v "najboljšo" restavracijo v Kalkuti. Dala sem si duška. Naročila sem palačinke z banano in medom.

Bile so dobre, vendar moje brbončice niso zaznale božanskega okusa, tako kot Mattove. Ne vem, ali ima on bolj izostrene čute ali sem jaz zbirčna.

Matt: "Kaj bi radi danes počeli? Vidve jutri odpotujeta in zato sem vama danes na voljo. Jaz ostanem v Kalkuti in bom imel za svoje stvari še dovolj časa."

Česa takega mi še tip ni nikoli rekel. Šele sedaj vidim, da sem imela same bebce.

Naslednja postojanka je bila Viktoria Memorial. Na poti do tja, je bilo veliko smeha in sproščenosti. Ustavljali smo se pri uličnih prodajalcih knjig in se pogajali in nič spogajali. :) Želela sem kupit eno knjigo o Einstainu, pa prodajalec ni želel spustiti cene. 

Vskoči Matt, na pomoč: "Cena je previsoka. Daj spusti. Bodi prijazen do dam."

Nič ni dosegel.

Kaj pa Indijc ve kaj je to prijaznost. Sploh pa do žensk.

Prečkali prometno in nadvse umazano cesto, po kateri je tekla umazana voda, mi pa vsi v japankah. Ne bom razlagala kakšne so bile naše noge. Preveč neokusno. :)

Prišli do enih vrat v Viktoria Memorial in nam paznik pove, da moramo čisto na drug konec (ni bila kratka razdalja) do glavnih vhodnih vrat. Poskušali smo ga podkupiti, da nas spusti notri, pa je ostal "evropsko" trden.

Bila sem presenečena. Indijc! Pa se ne da podkupit? Nezaslišano.

Vsi Indijci govorijo, da je bila Viktorija indijska princesa. Kako indijska princesa, če je bila bela? A ste "farbnblint"?

V resnici je bila kolonialna kraljica, angležinja. Memorial je bil zgrajen leta 1921, 20 let po njeni smrti. Sam memorial me, na znotraj, ni fasciniral. Ogromne dvorane in slike so prikazovale življenje v tistem času. Razlaga si jih pa vsak sam. Ni bilo opisov, niti niso prikazovale življenja Viktorije.

Pred Viktorija Memorial-om je bilo kar nekaj beračev, predvsem otrok in mladih mamic z majhnimi otroci.

Matt: "Ne dajajta jim denarja, ker tako ne bodo šli nikoli z ulic in v šolo. Te mlade ženske pa si velikokrat sposodijo otroka, da lažje beračijo."

Bogi otroci! Lepo popotnico jim dajo za življenje, ti Indijci. 

Ko so otroci, stari 6 ali 7 let, umazani, bosi, raztrgani in zanemarjeni hodili ritensko pred mano in prosili za denar, se mi sploh niso smilili. Gledala sem ga direktno v oči in si mislila: "Vem, da imaš težko življenje. Nisi edini. Tamal, če ti dam denar ga boš nesel domov staršem, da ga bodo zapili. Kaj boš imel pa ti od tega? Nič. Porinila te bom v še večjo bedo. Več ko boš dobil denarja, bolj boš prisiljen berači."

Matt jim je govoril: "Pojdite v šolo. Pojdite v šolo."

Ulice Kalkute sem dobesedno vzljubila. "Čiste", ni krav (v Kalkuti so jih spravili ven iz mesta), ljudje bolj prijazni, lahko jim celo zaupaš. Ne silijo vate, ne oblegajo te in ne hodi za tabo cela horda Indijcev. Drugače je. 

Matt je povedal, da je v Kalkuti najvišja stopnja izobraženega prebivalstva, kar se pozna. 

Matt zagleda lepe vreče iz žaklovine, ki so jih prodajali na ulici.

"Te so pa iz Anglije. Sigurno. Take imamo v Angliji." nama reče in prodajalko vpraša koliko stanejo. Ne spomnim se kakšna je bila cena, vendar se spomnim, da se je Matt smejal, ker je bila cena teh vreč, na ulici sredi Kakute, višja kot pa v Angliji.

Pot nas nese na market v Kalkuti. Svašta. Kaj tam vse vidiš. Mesnega dela se izogibam, ker sem ga že prevečkrat videla na Tajskem, Namibiji, Kubi. Nič ne zamudim, če ga spustim, prihranim pa si nočne more.

Ko se sprehajamo po Kalkuti nekdo za nami kliče: "Tina, Tina."

Bili sta angležinji, ki sva ju spoznali v Varanasiju in ponovno srečali v Dargeelingu. Od veselja smo se kar objele. 

Kosilo smo jedli v "najboljši" restavraciji v Kalkuti. :)

Po kosilu smo šli na internet. Matt si je urejal karto za vlak do Hampija, vendar so že vsi vlaki, za en teden vnaprej, zasedeni. V Hampiju, kjer bo šel za en mesec prostovlno otroke spravljat z ulic v šolo, so ga pričakovali že jutri. On je pa obtičal v Kalkuti. 

Indija. Tko je.

S Tino pa sva urejali vlak iz Goe do Bombaja. Imeli sva še 10 dni do odhoda in so bili že skoraj vsi vlaki, na dan najinega povratka, zasedeni. Na voljo sva imeli samo še sleeper ali pa 3AC (tretji razred s klimo), drugi razred je bil poln, prvi tudi in stane skoraj toliko kot letalska karta. 

Tino zgrabi strah pred sleeperji: "Ne, ne grem. S sleeprejem ne grem več. Ne bom več prenašala te svinarije."

"Kaj pa boš?"

"Greva z ledtalom."

Greva na Make my trip in gledava letalske karte Goa - Bombay. Stanejo od 40 - 60 evrov, odvisno ob kateri uri letiš. Če letiš zjutraj je cenejša, če popoldne je dražja.

"Tina, če greva na to letalo ob 12h, sva v Bombaju ob 13h. Karta stane 50 evrov. Let Bombai - Istanbul imava naslednji dan ob 4.30. Kaj bova delali toliko časa na letališču?"

"Tam bova bili. Romana, jaz ne grem s sleeperjem. Žive me ne spraviš na sleeper."

"Tina, jaz pa ne dam 50 evrov za letalsko karto, da bom čamila 15 ur na letališču. Greva s 3AC, ki stane 16 evrov in je ful dražji od sleeperja. Valda je tud boljši."

"Baje, da je isto."

"Kaj bi ti sploh rada? Dali sva dvakrat več za vlak, ker ne greš s sleeperjem. Sedaj pa si se premislila in bi rada šla z letalom? Glej, prespiva. Imava še 10 dni časa. Saj lahko na Goi karto za vlak stornirava in kupiva letalsko karto."

"Prav. Dajva prespati. Ampak a veš kako bova utrujeni? 12 ur na vlaku, potem pa še na letalo?"

"Utrujena boš tako ali pa tako. Vseeno ti je, kje spiš, na letališču ali pa na vlaku. Na vlaku se vsaj kaj dogaja."

Druga varianta je bila, da se napiševa na waiting listo za vlaka 1 in 2 razred in rezkirava. Lahko bi dobili, lahko pa ne. Jaz ne želim rezkirati, ker ne želim ostati v Indiji.

Matt je res pozoren. Kar naprej je govoril: "To je vajin dan. Kam bi še radi šli? Jutri vidve gresta, jaz pa ostanem."

Matr, se bom z njim zmenila, da bom svoje tipe pošiljala k njemu v šolo.

Matt je bil moj odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljala vso Indijo: "Kako naj z Indijci ravnam, da me ne bodo spravili s tira in da bom dosegla tisto kar hočem?"

Matt je z njimi ravnal prijazno, prijateljsko, tudi če so bili tečni in vse je dosegel.

Jaz: "Matt, kje si se tega naučil? Mene samo razjezijo."

Matt: "Mene so tudi. Saj sem šele 2 dni tak. To sem se naučil od Šveda s katerim se del poti potoval."

Jaz: "Ti je všeč Indija?"

Matt: "Ne. Ne smem pomislit, da bom tukaj še en mesec, ker imam tak domotožje. Sploh nočem razmišljat o tem."

Matt si ni več mogel privoščit sobe za 400 rupij na noč, ker mu je zmanjkovalo denarja. Zato smo šli poiskat, zanj, drugo sobo. Našli smo sobo z 10 ležišči, čisto in veliko cenejšo. Upam, da ne bo dobil 9 smrdljivih smrčačev.

Po večerji (celo 3x na dan jem v Kaluti, toliko jesti nisem navajena) smo šli na ulico posedat in na čaj ter opazovat Indijce in ulično dogajanje. Indijci pa hodijo opazovat belce. In potem buljimo eden v drugega in si svoje mislimo.

Jutri naju čaka pot na Goa-o.