Danes je pred nama zadnji dan Dargeelinga. Jutri zjutraj odrineva v Kalkuto. Samo misel na Kalkuto me prežame z grozo. Vse v meni se upira, da bi šla v, še eno, velemesto med Indijce, ki te vlečejo za rokav in hodijo za tabo, v umazanijo, v smog in smrad.
Ampak druge variante ni. Bagdogra je manjše vojaško letališče. Leti iz Bagdogre so samo v Kalkuto ali Delhi, direktnega leta na Goa-o ni. V Delhi ne grem, tam sem že bila in vem kako je. V Kalkuti pa še ne, čeprav si predstvaljam kako je. V Kalkuti ostaneva dva dni, zato ker je let bistveno cenejši na datum ko letiva na Goa-o. Odvisno kdaj greš. Bolj je zgoden let dražji je, poznejši je, ceneje je. Ni vseeno kateri dan in katero uro letiš.
Bilo me je strah. V roki sem imela natisnjeno elektronsko letalsko karto, ki je čisto drugačna od elektronske letalske karte, ki jo dobiš v Sloveniji. Kar naprej so se mi motala vprašanja: "Kaj če bodo rekli, da to ni dovolj?" "Kaj če naju ne spustijo na letalo? Kako potem do Goe? Z vlakom? Nemogoče." "Če je Jan rekel, da deluje in je že večkrat tako letel, potem že drži." "Hudiča, a sploh lahko tem Indijcem kej verjameš?"
"Tina, a misliš, da bo vse ok? Naju bodo na letalo spustili?"
"Ja, itak."
"Kako si lahko tako sigurna?"
"Zakaj pa ne bi bila?"
"Zato, ker je to Indija!! Jim lahko kaj verjameš?"
"Pomiri se. Vse bo ok."
Malo sva vlogi zamenjali. Sedaj je pa mene strah iz ravnotežja spravil in me je ona mirila.
Dan se je začel po običajnih tirnicah. V Gleydi's-a na zajtrk, v kavarnico na vrhu Chowraste na kavo. Danes je dan za shopping. Darila, čaji, ... Goa je itak bela, tako, da tam ni nič pristnega indijskega.
Tina dobi drisko. Vpraša natakarja v kavarnici kje je wc.
Natakar: "Ni ga."
Ni ji preostalo drugega, kot da teče v Glaydi's-a po klancu navzdol.
Dan je minil še dokaj brezskrbno pred prebavnimi motnjami. Ponoči pa je Tina imela drisko, jaz pa sem bruhala.
Šnopsa sva imeli še dovolj na zalogi, ker sva razkuževanje od znotraj kar malo zanemarili. Vedno ga na potovanje vzameva liter- Za vsako. Zihr je zihr. Še nikoli ga nisva v celoti spili in ga potem razdava domačinom, ampak raje ga imam preveč s sabo kot premalo.
Uživava v kavici na sončku, ko mimo prideta najini angležinji. Mama in hči, ki sva ju spoznali v Varanasiju. Koliko smo si imele za povedati. Vse anekdote, ki so se nam pripetile v tem slabem tednu, ko se nismo videle.
Pozdravile smo se: "See you in Kalkata."
Po kavici greva na internet, ker sva si z Janom dopisovala. Prosil me je naj mu iz točno določene trgovine v Dargeelingu nekaj prinesem. Ker mi po opisu poti v smsu ni bilo čisto jasno kje je to, sva se po mailu več zmenila.
No, trgovino sva z kar nekaj napori našli, vendar je bila zaprta. V sosednji trgovini so nama povedali, da je šel domov v Tibet in se vrne čez kakšen teden. To je pri njih, verjetno, dva.
Popoldne je minil v nakupovanju in cenkanju za windstopperje, čaje, darila za nečake, mask za na steno,...
Za konec sva šli, spet, v isto restavracijo kot včeraj, na kosilo in večerjo hkrati. Bila je to vegetarjanska restavracija Hasty Tasty (nič indijsko ali tibetansko ime). Zaželeli sva si Thali. Tini ni bil tako dober, meni pa je bil odločen. Skupno pa je bilo to, da sva se z njim zastrupili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar