Indija, 13. del

Jutro.

"Tina, meni je tako slabo. Kaj si pa ti celo noč letala na wc?"

"Veš kakšno drisko imam?"

"Šit. Kako bova prišli do Kalkute?"

Tina gre kadit, jaz pa bruhat.

Komaj pridem iz wc-ja, prileti Tina: "Pejt ven pogledat kako se lepo gore vidijo! Ful je lepo."

Celo noč je lilo, bilo je pravo neurje in nebo je bilo sprano. Res je bilo noro lepo.

Pred odhodom na Jeep station, še vsaka opravi svoj del prebavnih motenj. Uboga wc školjka. Tina je vsaj lahko šnops pila, jaz pa ne.

Še predno prideva do Jeep station, naju šoferji že sprašujejo, če greva v Siliguri. Pristopi belec in pogovor steče. Bil je Američan. Na koncu ugotovimo, da gremo vsi v Bagdogro, tako, da smo si skupaj najeli taxi do Bagdogre (sicer bi morali z Jeepom do Siligurija, ko se ta napolni, nič prej in nato še taxi do Bagdogre). Taxi je stal 900 rupij (15 evrov). Vožnja je trajala okoli 3 ure.

Ceste so obupne. Še dobro, da nismo imeli nobenega gumi defekta. Šli smo v konvoju Jeepov. Fantastičen občutek. 

Po kakšni uri vožnje po ovinkastih, ozkih in luknjastih cestah (moj želodec je vse skupaj dobro prenašal), se naš taksist ustavi pred neko kolibo (kao bife), poje topel sendvič.  Vstanem, ker sem mislila, da gremo naprej. Naš šofer zavije za kolibo, se vrne z dolgo cevjo in lavorjem polnim vode. Mi trije se spogledamo. Šofer se ne zmeni za nas. V miru opere avto. Midve in američan smo bili šokirani. 

"Zakaj sedaj avto pere?" vprašam američana.

"Ne vem."

To so te kulturne razlike, ki podirajo naše ustaljene vzorce mišljenja. Poskušala sem, da jim ne bom podlegla in se trudila stvari vzeti take kot so. "Pač pere avto. Pa kaj." sem si mislila. Takoj je sledila druga misel: "Samo, da ne bomo zato letala zamudili."

Najin sopotnik, mlad američan, je potoval sam. Tudi njemu ni bila Indija pri srcu. Redko kateremu popotniku je bila. Ali pa sem samo take (isto misleče) privabljala k sebi. :)

Na letališče smo prišli okoli 11h. Najino letalo naj bi vzletelo ob 15.30. Časa na pretek. Letališče pa manjše od Brnika.

Zaradi terorističnih napadov so ukrepi na letališčih zelo poostreni. Najprej gre prtljaga skozi rentgen, preden se sploh lahko greš na "čekiraš". 

Oddava prtljago in greva eno nadstropje višje sedet. S Tino debatirava, ko naju pridejo poklicat, da je najina prtljaga sumljiva in da jo morava takoj odpret. Nekaj govorijo smell alkohol.

"Tina, najin šnops. Tega nama ne morejo vzet!!!"

"Naj se grejo solit."

"Veš kaj to pomeni, da ostaneva brez šnopsa? Prebavne motnje."

Čaka naju Tinin ruzak. Kakšno olajšanje. Zavohali so alkoholne robčke, ki sva jih imeli s sabo sva paketa, da sva razkuževali vse po vrsti. Včasih bi bilo fino tudi kakšnega uradnika.

Potrebna je bila demonstracija kako se uporabljajo alkoholni robčki in zakaj. Še vedno so bili sumničavi. Potem jim razlagava, da sva medicinski sestri in da to v Evropi uporabljamo v bolnicah za razkuževanje. Ko so trije uradniki vse prevohali in pretipali, so z močnim selotejpom ovili in nama dovolili, da spraviva nazaj v ruzak.

Pojedli sva kilo pomaranč in piškote. Meni je bilo še vedno slabo, bruhala nisem več, Tini se je driska umirila.

Sediva, čakava na vkrcanje, ko zagledam mladega moškega, ki se je sprehajal z mlado žensko. Nisem ga mogla nehat gledat. Nekaj je bilo na njem, kar me je vleklo k njemu, kot magnet. Pa ne kot  moški, ker ni bil moj tip moškega, niti ni bil luškan in izgledal je star okoli 22 let. Privlačil me je kot oseba, kot človek.

"Tina, ko pristanemo grem do njega in ga vprašala če si delimo taxi."

Let je trajal eno uro in imeli smo uro zamude.

Pristanek.

Čakali smo na prtljago in s pogledom iščem moškega, ki sem ga videla na letališču. Zagledam ga. Bil je čisto na drugem koncu. Tino pustim, da čaka na prtljago, jaz grem proti njemu. Bil je čisto blizu tekočega traku in nikakor nisem mogla do njega, na vsak način pa sem se hotela izgoniti punci in priti v stik z njim. Ni šlo. Nikakor.

Ok, plan B. 

"Are you going to Saddar street?" sem jo vprašala.

"No, no, I'm going to train station."

"Do you know for some good hotel?"

"No, sorry."

Pridem do Tine. "Ne gresta na Saddar street. Na železniško gresta."

Bila sem razočarana. Nisem mogla verjeti. Spraševala sem se zakaj sem bila tako zelo prepričana, da gresta na Saddar street.

"Pa nič. Pa si ne bomo delili taxi."

Čakava v dolgi vrsti na vrsto, za prepaid taxi. S Tino debatirava, ko me nekdo prime za ramo. Bila je punca s katero sem prej govorila.

"Are you going to Saddar street?"

"Yes."

"He's going too. I'm going to train station but he's going to Saddar street. Sharing taxi?"

Nisem mogla verjet, ne svojim očem, ne ušesom.

Sploh nista bila par, kot sem domnevala. On je bil Matt, anglež, učitelj, star 28 let, ona nemka, zdarvnica, ki je delala v Kalkuti 6 tednov, prostovoljno in sedaj ima dopust in potuje po Indiji. Spoznala sta se nekje na poti in sta del poti prepotovala skupaj. 

Pred nama s Tino sta bila najlepša in najbolj zabavna dneva. Žal nama je bilo, da nisva še dlje ostali v Kalkuti. Z Mattom smo si v istam hotelu najeli sobo in bili do najinega odhoda na Goa-o, nerazdružljivi.

Od letališča do Kalkute smo se vozili 1 uro. Spet sem prišla na svoj račun. Azijski prometni kaos in prometni zamaški, trobljenje, smog. Res ne vem zakaj tako uživam v tem prometnem kaosu. Verjetno tisiti občutek, da sem čisto na drugem koncu sveta, proč od znanega in vsega kar sem vajena. Za taksi smo plačali 230 rupij (4 evre).

 našli sobo (to so bile

Ko smo si dogodivščine!), naju je Matt (tako je rekel) peljal v najboljšo restavracijo v Kalkuti...