Vlak je imel 6 ur zamude. Še dobro. V New Jalpaguri bi morali prispeti ob 4.30. Kdo bi nama povedal kje morava dol? Vsi Indijci takrat spijo. Tako pa smo prispeli ob 10.30 in Indijci so bili, po večini, že pokonci, tako, da so nama povedali kdaj naj izstopiva iz vlaka.
Stopiva z vlaka. Pripravljena sem bila, da bodo navalili rikšarji in me vlekli za rokav, ob nama hodili in spraševali kam greva. Nič od tega. Najprej je bil to šok, potem pa čisti užitek. Šli sva po nadhodu (v Indiji imajo do peronov nadhode, ne podhode tako kot pri nas) do izhoda iz železniške in presenečeni ugotavljali, da ni ljudi. Nobene gužve. Nihče naju ni vlekel za rokav, nihče se ne zmeni zate, popoln mir.
Rikšar pravi, da je cena 80 rupij do želežniške do Siligurija.
Rečem mu 60 rupij (1 evro).
Rikšar: "To je daleč, ne 60 rupij je premalo."
"60 rupij."
"Pridita, pridita."
Tina: "Si se sedaj zmenila za ceno?"
Jaz: "Ja. Dam mu 60 rupij in nič več. Ne bo on pridita, pridita in brez pogajanja zaračunal 80 rupij."
Od železniške do Siligurija je okoli 8 km. Vozili smo se pol ure. Malo pred Siligurijem nekdo potegne za rikšo. Obrnem se in mlajši moški vpraša: "Živjo! Gresta v Dargeeling? Jeep?"
Jaz: "Ja."
Rikšar in mald moški se začneta prepirati in prerivati. Vprašala sem jih v čem je stvar in nisva dobili odgovora. Nato rikšar pove, da naju je hotel peljati na drugo postajo za Jeepe do Dargeelinga.
Vprašala sem ga v čem je razlika med eno in drugo postajo. Rikšar odgovori, da nobene in cena prevoza je ista.
Odločili sva se, da izstopiva, saj je bil Jeep že poln, samo še dva sta manjkala. Ni urnikov odhodov Jeepov iz Siligurija do Dargeelinga ali drugih, višje ležečih, mest. Ko se nabere dovolj potnikov se krene. Podobno kot Afrika. Z razliko, da se tukaj ne stiskaš s kokošmi.
Vprašam rikšarja, če ima drobiž, ker sem imela samo 500 rupij. Rikšar je bil užaljen, ker ga nisva poslušali in se obrne stran. Niti pogledal me ni. Isti mald moški s katerim sta se prej prerivala vpraša koliko.
Rikšar: "70 rupij."
Jaz:"Ne, 60 rupij."
Mlad moški se razjezi nad rikšarjem, plača mu 60 rupij in ga odrine.
Hecna situacija, ki si je nisem znala razlagat, domnevam pa, da so imeli že od prej neporavnane račune med sabo.
Za jeep sva na osebo plačali 92 rupij (1,5 €). Pred nami je bila 2,5 uri dolga ovinkasta, gorska pot od Siligurija - Dargeelinga.
Jeep je bil nabito poln. Še v prtljažniku so sedeli trije. Bili smo kot sardine. Bilo nas je 12. Spredaj so bili 4 skupaj s šoferjem, ki je komaj vozil. Vsa prtljaga je bila na strehi. V prtljažniku so kadili, odpirali vrata in pljuvali. Nič novega v Indiji.
Med potjo je bil razgled božanski, nekaj časa smo se vzpenjali ob Himalajski železnici, če bi šli z vlakom od Siligurija - Dargeelinga, bi najina pot trajala 7 - 8 ur. Po 8 urah čakanja v Patni na vlak in 15 urah vožnje z vlakom, se nama res ni dalo še 8 ur vozit z vlakom 10km/uro.
Žal Himalaje in okoliških gora nismo videli, ker je bilo megleno (naju je pa ta razgled obdaril s svojo veličastnostjo na dan ko sva odhajali, po močnem nočnem nalivu). Čeprav je jasno vreme in sije sonce, so gore v megli.
Prispemo v Dargeeling. Mrzlo. Iskali sva Aliment hotel. Dargeeling je gorsko mesto. Ulice so ozke in strme, vse se vzpenjajo v hrib. Hoja z 15 - 20 kg težkim ruzakom v strm hrib in iskanje hotela res ni prijetno. Predvsem pa hudo naporno. Ni možno najeti rikše ali tuk-tuka, ker je preveč strmo. Obstajajo samo taxiji.
Sprašujeva za hotel in vsakič naju napotijo v še višji klanec. Na poti se večkrat vstaviva in snameva ruzake, da si odpočijeva.
Tina je preklinjala, bili sva utrujeni, lačni in žejni. Na poti sva že 27 ur skupaj s čakanjem na vlak.
Jaz: "Greva v drug hotel?"
Tina: "Ne."
K nama pristopi domačinka in naju vpraša kam greva, nato z roko nakaže naj počakava. Pride s sinom. Zaračunati nama hoče 100 rupij (skoraj 1,5 €), da naju pelje do hotela.
Jaz: "Ne, 80 rupij."
Peljal naju je še 200 - 300 m naprej do hotela. Žal mi je bilo, da mu nisem rekla 50 rupij.
Veseli, da sva končno v hotelu, ki je po priporočilih Lonly Planeta za svojo ceno zelo soliden, vprašava, če imajo ogrevanje.
Receptor: "Ne. Vama lahko damo dodatne odeje. Vsaka dodatna odeja stane 30 rupij. Želita videti sobo?"
Obe: "Ne." Se zahvaliva in greva.
Krasno, sedaj pa po klancu navzdol. Vstavili sva se še v dveh hotelih. Niso imeli ogrevanja. Brez ogrevanja ne bom vzela sobe, ker se ponoči spusti temperatura do 5 stopij.
V tretjem hotelu so končno potrdili, da imajo ogrevanje. Hotel je neverjetno lep, evropski stil, čist. Soba je bila srednje velika, z dvema ločenima postelja (do sedaj sva spali v zakonski), televizijo, dvema foteljema, mizico in najpomembneje, čisto in lepo kopalnico. Soba je stala 1500 rupij (24 €), vendar ker ni sezone je nama spustila na 600 rupij (10 €). Spogajali sva se na 500 rupij (8€), ker bova ostali 4 dni.
Upala sem, da bo kamin v sobi, prinesli so nama pa kalorifer.
"S tem naj se grejem?"
V sobi je bilo hudičevo mrzlo. Vklopiva kalorifer in greva na kosilo v njihovo restavracijo. Spali sva v hotelu Treveler's Inn, ki je na vrhu hriba, zato sva imeli čudovit razgled na Drgeeling.
Ura je 3 popoldne in to je najina prva hrana danes.
Dobili sva tako malo porvcijo hrane, da sva se samo spogledali, hrana pa popolnoma brez okusa in zasoljene cene.
Plačam račun, natakar pa: "Tip, tip."
Mislim si: Sedaj pa še napitnino? Zakaj le? Si zmešan?
Rečem mu: "Ne razumem."
Natakar: "Napitnina, napitnina."
Jaz: "Ne razumem."
Potem pa se razjezi: "Jaz sem vaju stregel, morata mi dati napitnino."
Jaz: "Koliko?"
Natakar: "20 rupij."
Jaz: "Ne, ne, ne. To pa ne. Dam ti 10 rupij. (15 cenrov)"
Bila sem jezna. Natakar ne zna skoraj nič angleško, komaj smo se sporazumeli, hrana je zanič, porcije majhne, cene visoke in potem želi še napitnino?
Tina je ta čas na terasi kadila.
Pride Tina: "Ej, a si videla une kurce v Jeepu, kar kadili so v avtu? Kaj se pa grejo?"
Jaz: "Nehaj jih že enkrat obsojat. To je Indija. Kako pa je bilo pri nas pred 20 leti? Isto."
Tina: "To imaš pa prav."
Spat sva šli ob 16h in se nisva zbudili do naslednjega jutra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar