Indija, 9 del

Zbudim se ob 8h, vse me boli in moja prva misel je: "V Patni sva. Pa tuš ne dela!! In hudičevo drago sva plačali za sobo. A mi je tega treba? Sam da prideva v Dargeeling."
Šla sem pod "tuš". To je zgledal tako, da sem si ..., aja naj povem kako je v Indiji. Tuši, baje, še do nedavnega niso bili običajni, zato ima vsaka kopalnica en velik škaf in dva majhna lončka. Vam povem, da je to slabše kot v Afriki. V Nambiji sem se šla v kampu tuširat, sem osebju povedala kdaj bi se stuširala in so pod plehnatim sodom zakurili vodo, da se je segrela. Zraven je bil še en sod z mrzlo vodo, iz vsakega soda sem si nalila vodo v škaf in ga prelila v drug škaf, ki je imel na dnu ročko za tuširanje, na škrpcu povlekla na želeno višino in se stuširala. No, problem je nastal ko je vode v škafu zmanjkal, jaz pa še vedno vsa od mila. Namreč sodi z vodo so bili izven bambusove ograje, ki je bila edina ograda tuša in vse skupaj je bilo na sredini kampa pod milim nebom. :) je bil pa sigurno pesek ali kamen, karkoli je že bilo, bolj higijensko kot ploščice v Indijskih kopalnicah. Pa še en čar je bil v Namibiji. Napisi: Pazi se levov. Ni bilo hujše more, kot če te je ponoči nezadržno lulat. Pa nikoli ne hodim ponoči na wc, razen v Afriki. Šla sem kar za avto in vsa prestrašena opazovala, če bom kje videla svetlikajoče se oči. Res si nisem želela reči: "O, levček, živjo!" Je bil pa še en čar. Noči so temne, temne, temne. Res nič ne vidiš. In ko sem šla na wc ponoči sem slišala antilope okoli mene. Bile so čisto blizu, stegovala sem roko, če bom katero zatipala (kot, da se mi bodo pustile prijet), slišala sem jih kako se okoli mene premikajo, ampak videt jih nisem mogla. Nor občutek.Teh antilop, vrste Springbook je tok, da se ti meša. Prva dva dni sem vsako slikala, ki sem jo videla, čez en teden sem že bentila, ko mi je na cesto skočila: "A se boš umaknila?!!" Ali pa, ko se ti trop zeber nastavi pred avto in se, gospe, nočejo umaknit. Ti pa stojiš in gledaš njihove riti, kot budala.
Joj, kam sem zašla. :)
Tuširanje je zgledalo tako, da sem si v manjši lonček nalila vodo in se z njo polivala. Fino, ne? :)
Banda ciganska.
Greva na zajtrk. Jedilnica je bila temačna in nikjer nikogar. Indijka nama prinese meni. Vse je bilo drago (ne za naše razmere) in nič nama ni dišalo, vendar sva mogli jesti, saj bo to edina najina hrana danes. S sabo sva, na vlak, vzeli samo liter vode za obe (ker si bližnjega srečanja z wc-jem na vlaku res nisem želela) in kakšno banano.
Ne bom opisovala vseh podrobnosti kako sva naročevali zajtrk, Indijka pa ni znala angleško. Tini je zavrelo: "Glejte, vi ne govorite angleško, jaz pa ne Hindi. Pripeljite mi nekoga, ki govori angleško." Indijka samo pokima in še vedno stoji zraven najine mize kot kip.
Tina mi reče: "Ej, pa so ti blesavi? A se norca dela?"
Potem se jaz poskušam pogovoriti z Indijko. Ne gre.
Končno nama nekako uspe naročit dve omleti s sirom in paradižnikom, 6 toatov in 2 črni kavi.
Najbolj hecno je bilo ko sva rekli za račun. Indijka nama prinese račun in nepremično stoji zdraven naju. V hipu se ji pridruži še en Indijc in oba nepremično strmita v naju.
Vprašam ju zakaj stojita zraven naju, pa sta samo nemo naprej strmela v naju. Odgovora nisem dobila. Ko sva plačali sta se odmaknila.
Odpraviva se na železniško. Tino je zvilo, ko je pomislila na spalnik. Hotela je na vsak način boljši vlak, vendar so nama na postaji zagotovili, da boljšega vlaka ni. Tini se je mešalo.
Vprašam Tino: "Kaj je pozitivnega v tej izkušnji?"
Tina: "Nič. Nič ne najdem."
"V Sloveniji tega ne moreš doživet. Pa še Indijce tako spoznava v bolj realni luči, kot bi jih sicer. Veva, da ljudje niso slabi, slabi so trgovci in hoteljirji."
"Zame to ni nič pozitivnega."
"Sva kjer sva. Situacije ne moreva spremenit. Na vlak bova čakali še 4 ure. Jaz si bom naredila tako, da mi bo lepo."
Če bi vedela kaj naju čaka, verjetno ne bi tega rekla.
Začela sem pisat dnevnik. Bilo je toplo, pihal je veter in nobene podgane nisem videla. Prav prijetno.
K meni so prihajali berači in otroci ter prosjačili za denar. Tino so pa pri miru pustili. Ne vem s čim se jim je tako prikupila. Zelo so vstrajni. Morala sem biti zelo trdna v svoji nameri, da jim ne dam nobenega denarja, ker so res sitni, vstrajni in zlepa te ne pustijo pri miru. Najraje bi jim dala denar samo da se jih rešim. A kaj ko bo k meni nato priteklo še 10 drugih.
K nama se vsede nek čuden tip. Sam s sabo se pogovarja in krili z rokami. Šolski primer psihiatričnega bolnika. Iz svoje torbe vzame škarje, šivanko in sukanc.
Ura je pol treh. Na displeju piše, da ima vlak pol ure zamude. S Tino greva na peron 2. Ura je že 15.30, najinega vlaka pa od nikoder. Psihiatrični bolnik nama sledi kamorkoli se premakneva. 
Ob 15:45 greva  nazaj na peron 1. Psihič nama sledi. Vsede se na tla zraven naju in spet vleče iz svoje torbe škarje in šivanko, se glasno pogovarja in krili z rokami.
Grem v Tourist office vprašat kaj je z najinim vlakom. Tino pustim samo z vso opremo. Ni mi bilo prijetno. Taki tipi so nepredvidljivi. Po 13 letih dela s psihiatričnimi bolniki sem vedela s kom imava opravka.
Samo ne smeš jim pokazat, da se jih bojiš. To je prvo pravilo. 
V Tourist officu mi povedo, da ima vlak zamudo 2,5 ure. 
Čez kakšno uro greva spet na peron 2. Tipa sem pogledala odločno v oči in nekaj sekund nisem odmaknila pogleda. Ko sva odhajali sem se še nekajkrat obrnila, da vidim, če nama sledi. On je stal in gledal za nama, potem pa mi pokima.
Če bi nama še sledil sem imela namen it do železniške policije. Ni ga bilo. Kaj ga je odvrnilo, da bi nama sledil, ne vem. Takih hudo psihotičnih ljudi ni za podcenjevat. Nikoli ne veš kaj se jim mota po glavi. Lahko, da ni imel slabega namena.
Na peronu zraven naju sedi brezdomec, zavit v umazane odeje. Vstane in odide na tir. Sleče hlače, opravi veliko potrebo, se obleče in se vrne na peron. Ni ga motilo, da vsaj 100 parov oči strmi vanj. Enako nato naredi še nek otrok. S Tino se samo spogledava, bili sva brez besed. Tina si prižge cigareto. Do nje pristopi uslužbenec, ki ji pove, da na peronu ni dovoljeno kaditi.
"A srat pa je?"
Pripelje vlak. Po vseh oznakah ni bil najin, ampak v Indiji nikoli ne veš. Vprašam potnike na vlaku kar skozi okno, katera je številka vlaka in kam gre. Ni bil pravi.
Spet greva na peron 1 v Tourist office vprašat kaj je z vlakom  za New Jalpaiguri. Po moje so naju bili že toook siti. Povedo nama, da ima vlak 4 ure zamude in da še vedno ne vedo s katerega perona gre. 
Obupani se sesedeva pred Tourist officem, da jima bova lažje težili, če bo potrebno. Res si ne želim še en dan ostati v Patni. K mana pristo starejši Indijc in nama pove, da se ne smeva zanašati na displej, ampak naj samo poslušava kaj povedo po zvočnikih. opozori naju, da nobena druga informacija ni pravilna. Fajn, ne? 
Okoli 18:45 po zvočniku napovejo prihod najinega vlaka na peron 1. Ko se vlak ustavi, k nama pristopi uslužbenec in nama pove, da je pa le prispel najin vlak. Verjetno ves vesel, da se naju je rešil. :)
Prideva v vagon, najdeva najine postelje (če temu lahko rečeš postelja), ruzak hočem dati za zgornjo posteljo, ko zaslišim za sabo: "Hello."
S Tino se obrneva. Zagledava belko staro med 30 in 35 let. Tina je začela lovit sapo, sesedla se je na klop od veselja, da po dveh dneh vidi belca. 
Med pogovorm nama pove, da je iz Kanade, ima svojo firmo, kjer prideluje zelenjavo. Ker je v Kanadi zima, nima dela in se je odpravila na potovanje po Indiji. Sedaj gre v neko vas na severovzhodu Indije, kjer bo domačinom pokazala kako naj gojijo zelenjavo brez pesticidov in brez tuje pomoči. Na vlaku bo 48 ur, pravzaprev še več, ker ima vlak samo do Patne več kot 4 ure zamude. Pove, da so jo indijski sopotniki opozorili, da še dve belki prihajata na vlak in so jo pripeljali do naju. Vse imajo pod kontrolo.
Spravim se na zgornjo posteljo, ker spodaj na klopi ni bilo prostora za sedet. Pogovarjava se z mladimi Indijci, po večini so bili moški, ki so bili najini sopotniki. En Indijc, star 19 let je bil sploh zgovren. Pa luškan.  To je res redkost v Indiji. Zanimalo ga je kako je Evropi, kakšne plače imamo, kako živimo, če je pri nas tudi toliko korupcije kot v Indiji,... Pravi, da je dolgo mislil, da smo belci bogati, sedaj pa ve, da ni tako.
Tina jim je dala svoje slim cigarete in bili so zelo ponosni in veseli. Spravili so jih, da bodo doma pokazali kakšno cigareto so dobili od Evropejke.
Tina je padla v debato z njimi do 22h. Mene je zmanjkalo že ob 20h.
Hvala tem mladim Indijcem, da so Tini prikazali Indijo v lepši luči in da se ji spalniki niso zdeli več tako zelo grozni.
Tako, za nama je 8 ur čakanja na vlak, pred nama pa 15 ur vožnje. :) Zabavno, ne?