nedelja, 25. april 2010

Indija

Indija, 1. del

Lani decedmbra je padla odločitev. Indija. Pa ne zato, ker sem si jo tako zelo želela videti, ampak zato, ker je to eden najcenejših dopustov in je bil v tistem trenutku najbolj spejemljiv.
Vzela sem si 29 dni časa za potovanje po Indiji. To je bilo moje najdaljše potovanje do sedaj. Veliko sem se pozanimala o Indiji in kar nekaj sveta sem prepotovala. Bila sem prepričana, da vem v kaj se podajam. Če bi takrat vedela kaj me čaka, bi šla v Indijo za največ 21 dni ali pa sploh ne bi šla.
Letalo je imelo 9 ur zamude. V Delhiju smo pristali ob 14.30 popoldne.
Sestrična mi je rekla: "Boš vedela, ko boš prišla iz letališča boš doživela kulturni šok."
S prijateljico prideva iz letališča. Kakšen kulturni šok?! Azija pač. Še mojie prijateljice, ki nima take kilometrine v popotniških vodah kot jaz, ni zadelo.
Najdeva taxi in greva na Paraganj. Vožnja po Delhi-ju je tipična azijska. Gužva, malo po levi, malo po desni, saj je vseeno, tam kjer je pač prosto, troble na avtu, po moje, menjajo vsak mesec, vsake toliko se avtomobili napletejo v nek klopčič, ki izgleda da se ne bo nikoli razvozlal, pa se. Vedno se. Kdo bi jih razumel? Še težje, pa mi belci, razumemo, da je ta kaos organiziran ali bolje, da obstajajo pravila. Do sedaj sem pogruntala samo en del pravil. Ta je: ko je jači taj tlači. Dobesedno. Kot v Albaniji.
Prispemo v Paranganj in taksist naju vrže iz avta na neki ozki ulici, kjer je gužva nepopisna.
Šok. Doživela tak kulturni šok, da si nisem opomogla še nekaj dni.
S Tino se zanjdeva sredi ulice s težkimi ruzaki na hrbtu in spredaj nama visi težka torba. Utrujeni sva. Lačni in žejni. Okoli naju pa nepopisna gužva in črni obrazi s črnimi očmi bolščijo v naju. "Kaj, a še niste videli belca?", sem si mislila. Iščeva hotel. Ulica je ozka, na vsaki strani so hoteli, trgovine, turistične agencije, vsi te ogovarjajo in vlečejo za rokav. Vsi ti želijo pomagat. Beri: okoli prinesti za denar. Greva v prvi hotel. Groza. Umazano, wc je čučavec, povsod rja in celo mrzla voda. Drugi hotel isto. Tretji hotel isto. Nama je šlo na jok. Vse kar sem tisti trenutek želela je bilo, da se obrnem in grem na prvo letalo domov. "Kako bom tukaj zdražala 29 dni?" se mi je kar naprej vrtelo po glavi.
Zagledam belca. Temu pa lahko zaupam, si mislim. Vso pot v Indiji sem zaupala samo belcem in vsi smo si med seboj pomagali, ker smo bili v istem zosu. Pristopim k njemu in ga vprašam, če nama lahko priporoča kakšen, vsaj za silo, hotel. Pove nama za svojega, vendar se nisva odločili zanj. Po nadaljni uri iskanja, vsaj za silo hotela, sva pristali v bližini nejgovega hotela za 600 rupij (10 evrov) na noč. Za ta denar v Indiji naj bi dobil že solidno sobo. No, najina za ta denar ni bila solidna. Mrzla voda, čeprav so obljubljali toplo in še iz tuša ni tekla, amapak sem se mogla z majhnimi plastičnimi posodicami polivat. Bili sva preveč utrujeni, da bi iskali še naprej. Čistoča je bila za silo, čeprav se v njihovi posteljnini nisem upala spati.
Greva na lov za restavravcijo in pivom. Indija in pivo, to sta tudi dva pojma, ki nista ravno združljiva.
Spet srečava istega belca. Ustaviva ga in ga vprašava kje je kakšna dobra restavracija. Vse nama razkaže. Bil je Američan, star 23 let, po imenu Aaron (tako je bilo ime mojemu prvemu psu), v Delhiju je čakal na letalo za domov, sicer pa je bil v Ladak-u na severu zahodu Indije, kjer je delalal kot prostovolec v šoli, v okviru študijskih obveznosti.
Ker sva si s Tino, bolj kot hrano, želeli pivo, naju je peljal na pivo v eno restavracijo, ki je imela teraso na vrhu. Kakšen balzam za ušesa in dušo. Tišina, nihče te ne vleče za rokav, nihče ne prosjači za denar, samo mi trije smo bili in celo bambusove stole so imeli. Razkoš. Spili smo vsak po dva velika piva (0,66l). Vsi trije smo bili že malo zadeti. Poslovili smo se, ker je Aaron jutri zgodaj zjutraj odhajal domov. S Tino greva na ulico jest. Restavracija je bila polna belcev, sami popotniki. Stoli in mize so bili na ulici, sedeli sva na umazanih palstičnih stolih, miza je bila zbita iz nekih desk, krožniki so bili aluminjasti, vilice umazane, tako, da sem vsakič zamižala, ko sem nesla hrano v usta, hrana pa božanska in poceni. Seveda, ko ješ, te potepuški psi prosijo za hrano, brezdomci in mame z majhnimi, premalo oblečenimi in umazanimi otroki v naročju, pa za denar. Miru in zasebnosti v Indiji ni.
Bili sva tako utrujeni, da sva zaspali že ob 20h. Naslednji dan sem spoznala bedo velikih Indijskih mest. Ne vem v čem Avstralka, ki sva jo zvečer spoznali v restavraciji, tako uživa. Ona brez Indije ne more živeti. Stara je čez 40 let, simpatična in čedna, lani je bila prvič v Indiji in sedaj se je vrnila že 3x, v enem letu?!!! Sama. V Varanasiju bo delala v bolnici na prostem kot prostovoljka en mesec.
Zjutraj greva s Tino na zajtrk v isto restavracijo kot sva prejšnji dan večerjali. V Aziji vedno jeva jajca za zajtrk, ker je to edino kar te nasiti za dolgo časa.
Spet srečava Avstralko. Izmenjamo si telefonske številke v primeru, da bi katera rabila pomoč v Indiji, informacije, izkušnje.
Po zajtrku greva do železniške kupit karte za vlak. Upali sva, da bova dobili katre za vse vlake in da bova lahko že jutri zapustili ta ušiv Delhi, ker si nisem želela ostati tukaj niti sekunde dlje, kot je nujno potrebno. V Indiji ni smaoumevno, da dobiš vlak za naslenji dan. Včasih obtičiš tudi po nekaj dni v kakšnem bednem mestu, ker so vsi vlaki polni.
Na poti, sva se zaletavali v Indijce, trgovci ti kar naprej pod nos molijo neuporabno šaro, brezdomci ritensko hodijo pred tabo in te prosijo za denar. Pospešim korak, da se bi se izognila vsem tem motečim dejavnikom, imelo me je, da bi vsakega na gobec, se skoraj zaletim kravi v rit. "Jebemti, a sedaj pa še krava?"
Na koncu ulice je bila železniška. Dva vhoda sta. Kateri je pravi? Greva skozi prvega. Napaka. Stala naju je nekaj živcev in časa. Uslužbenec na prvem vhodu naju vpraša kaj iščeva. Kare za vlak bi radi kupili. Pove nama, da tukaj ne prodajajao več kart že dva meseca, ker prenavljajo office. Klasična fora! Pove nama kam morava iti in naj vzameva tuk-tuk, ker je predaleč za peš. Ko je videl, da mu ne verjameva, je obral bolj agresivno metodo. Igal je užaljensot in ni naju spustil :"Želim vama pomagat, vidve pa mi ne verjameta? A meni ne bi pomagali, če bi prišel v vajino državo? Kako sta nehvaležni. Poslušajta ..."
Po 10 minutnem pregovarjanju sva sedeli v tuk-tuk, ki naju je peljal v neznano.
Ustavi pred neko turistično agencijo.
" Ne, to ni državna turistična agencija. Obrni in pelji nazaj." rečem šoferju. On debelo pogleda in naju prepričuje, da je to to. Začnemo se prerekat. S Tino nisva stopili s tuk-tuka in zahtevali, da naju pelje nazaj na železniško postajo, šofer pa naju je hotel na vsak način spravit v turistično agencijo. Okoli tuk tuka so se začeli nabirati Indijci zaviti v šale in smo nosi in temne oči so gledali ven. Vse oči so bile upirjene v naju in brez besed so poslušali naše prerekanje. Ni mi bilo prijetno. Občutila sem strah.
Končno naju šofer odpelje nazaj na železniško. Greva preizkusit srečo še skozi drugi vhod. Tokrat sva našli turist office. Tukaj pa naletiva na birokracijo. Naš evropski um to težko razume.
Bili smo sami belci. Med seboj se sprašujemo kaj in kako moramo narediti, da pridemo do kart za vlak. Potrebno je izpolnit obrazec; destinacijo, številko vlaka, ime, priimek, spol, starost, domači naslov. Ko izpolniš obrazec se postaviš v vrsto, da dobiš karto.
Gospod za računalnikom: "Potne liste."
"Nimava jih. So na recepciji v hotelu. Imava fotokopije."
"Ne, to ni dovolj. Pojdita v hotel in se vrnita s potnimi listi."
Ponovi vajo izogibanja Indijcem, tgovcem, klošarjem in kravam na ulici.
V hotelu naju je želel receptor prepričat, da nama bi on uredil karte in prevoz na železniško postajo ob 5h zjutraj za enormno provizijo. Ker sva zavrnili njegovo "gostoljubnost" se z nama ni več pogovarjal.
Priporočljivo je, da imaš na vratih svojo ključavnico (žabico), ker radi hodijo v sobe in brskajo. Klasičnih ključavnic, kot jih pozanamo mi, skoraj ni.
Greva nazaj na železniško postajo in urediva vse potrebno. Gospod, ki je urejal karte je bil zelo zabaven.
Najina naslednja destinacija je bila Indian Gate, spomenik padlim Indijskim in Angleškim vojakom. Tudi tam nisva imeli miru pred prevaranti, ki so iz tebe hoteli iztisnit vsako rupijo. Indian Gate je zelo podoben Slavologu zmage.
Poiščeva si odmaknjen kotiček, da bi v miru spili toplo, prekantano pivo, ki sva ga prinesli iz letala. Vsedeva se na rob pločnika, odpreva pločevinko, zaprem oči in uživam v sončku in miru, ko se naenrat stemni. Odprem oči in pred mano stoji indijski deček, ki prosi za denar. Čeprav sva rekli ne, se ni dal odgnati. Nisva imeli miru pred njim, dokler sva tam sedeli.
Spat sva šli zgodaj, ker je bilo treba naslednji dan vstati ob 4h.
Najina pot se je nadaljevala v Jaipur.