torek, 25. januar 2011

Goa, slikce

KUPOVANJE ČILIJA NA TRŽNICI V MUMPASI

SREDIN MARKET V ANJUNI

MESNICA NA TRŽNICI V MUMPASI

AVTOBUS, KI VOZI MED VAGATORJEM IN MAMPUSO

VOŽNJA Z AVTOBUSOM

NAPIS NE PLUVAJ, PLJUVANJE JE INDIJSKI NACIONALNI HOBIJ

KUPOVANJE ZAČIMB NA TRŽNICI V MUMPASI

INDIJKA, MLADA PRODAJALKA NA PLAŽI

ZAČIMBE

SONČNI ZAHOD NA PLAŽI V VAGATORJU

Indija, 19. del, zadnjič

Vedno bolj sem postajala apatična, brez volje, skoraj že depresivna. Na plažo sem hodila samo še na zajtrk, (Vino je že vedel kakšen zajtrk mi mora prinesti, ko pridem na plažo), sicer sem bila na terasi pred sobo in brala ali pa dnevnik pisala. Kakšno rekla z Rusi, ki so se naselili v sobah okoli naju. Itak znajo samo rusko, tako, da je bilo več pantomime kot kaj drugega. 
Tina, ko se je vračala s plaže, mi razlaga zgodbice s plaže in kako si je pasla oči na dobrih tipčkih.

(Vino, hecno ime. Se spomnim, da je moja sestra rekla, ko je bila na Zanzibarju, da je bilo sobarci ime Salama.)
Bilo mi je dolg čas za popizdit. 
S Tino sva sklenili kompromis. En dan plaža, en dan letanje okoli. 
No, potem pa je bilo za zdražat. :) Ampak še vedno to ni bilo to.

Tako nekako so minevali najini dnevi na Goi.
 

Vedno sem pa z veseljem opazovala odbitke, ki so se šetali po plaži. Tetoviranci, saj vem, jaz sem tudi tetovirana, ampak ti so imeli tetoviran skoraj vsak košček kože na telesu, novodobni hipiji, eni so imeli drede do riti. Vedno sem se spraševala kakšno življenje imajo, kako razmišljajo, kaj jih žene, da se po celem telesu tetovirajo.

Počasi se približuje monsun in temperature so vsak dan višje in vsak dan je več vlage v zraku. Postaja zadušljivo, soparno vroče. 

Eno sredo sva šli v Anjuno, kjer je market na plaži. Srečali sva Zarjo in Bita. Prodajajo belci in Indijci. Ogromen market. Kupili sva slike, ki jih z vsakega potovanja prineseva domov. Tina si poleg slik, kupi še masko za na steno. To so najini obredni nakupi na potovanjih.

Vsedeva se v bife na plaži in opazujeva ljudi. Nisem mogla verjet kako so stare babe pogumne. Za drugo mizo sedita dve gospe stari okoli 60 let. Prva je bila v oblekci brez rokavov, ki je segala nad koleni. Koža na rokah je mahedrala. Spominjala me je na podbradek od krave. O nogah ne bom niti govorila. Imela je dolge blond lase, preveč vpadljivo naličena, telo zagorelo, obraz pa snežno bel. Lutka. Tako mi je bila neokusna, da sem strmela vanjo. Ta druga je bila še hujša. Postava ni bila ravno paša za oči, oblečena je bila v prosojno oblekco, skozi katero so se videle spodnje hlače in modrc. In obnašali sta se popolnoma samozavestno. 
Sploh ne vem kaj sem takrat čutila. Nisem se zgražala, nisem ju obsojala. Bila sem presenečena. Spraševala sem se, če sem jaz preveč zategnjena in kako vidita sami sebe. 

Za občutek bom navedla cene na Goi. Kava 35 rupij (0,6 eur), toast 35 rupij (0,6 eur), sveže stisnjen sok iz ananasa, papaje, manga, 3 dcl 40 rupij (0,65 eur), srednje velika sadna solata stane 40 rupij (0,65 eur), malo pivo v gostilni stane 35 rupij (0,6 eur), veliko 65 rupij (1,1 eur), pri Mili, lastnici najine sobe, v njeni trgovinici pa malo pivo stane 25 rupij (0,4 eur), liter in pol vode od 10 - 20 rupij (0,16 - 0,3 eur), odvisno kje. Na dan za hrano in pijačo, skupaj, povprečno porabiva 600 rupij (slabih 10 eur). Ampak to na Goi, ko jeva. Ko sva potovali sva veliko manj zapravili, ker sva tudi veliko manj jedli. Cene v Indiji zelo nihajo. Goa je cenejša kot notranjost Indije.
Počasi nazaj dobivava kilograme, ki sva jih med potovanjem izgubili. Lukenj na najinih pasovih je zmanjkalo, hlače so nama z bokov lezle, na Goo sva prišli kar dobro shujšani.

En dan sva šli v Mumpaso še po zanjih nakupih, kjer sva srečali Vojca. 
Vojc: "Sem vaju že iskal, pa vaju nisem našel."
Jaz: "Kje?"
Vojc: "Mimo Sunita sem večkrat peljal in gledal če sta notri, pa vaju ni bilo. Kje se nahajata?"
Jaz: " V Sunitu. Sva bili, samo sva bili zgoraj na terasi, kjer je zvečer invazija komarjev malo manjša in lahko ležiš na blazinah. Zato pa naju nisi videl."
 
Zmenili smo se, da se zvečer dobimo v Chapori v Skeletu na sadni solati in sladoledu in da nama bo prinesel knjige, da na vlaku Goa - Bombay in na letališču ne bo dolg čas.

V Skeletu je gužva. Sami belci. Vojca še ni. Chapora je glasna, z belci natrpana vas in vsi so na skuterjih ali motorjih. Tukaj se dogaja, tukaj je žur.
Pride Vojc. Naroči sadno solato in reče: "Pol ure je za čakat. Gremo drugam na pivo."
Jaz:: "Prinesla sem ti domač brinovc in šnpos, ki ga je Andrejka pustila. Midve tega več ne rabiva."
Vojc: "Oooo, to pa vedno."
Jaz: "Vojc, zakaj se Indijci med seboj pogovarjajo angleško?"
Vojc: "Zato, da izpadejo bolj fini."
Jaz: "Sem mislila, da se ne razumejo med seboj, pa zato govorijo angleško."
Vojc: "Ne, ne. Vsi se v šoli učijo hindi. Če znajo angleško, se med seboj pogovarjajo angleško, ker se imajo tako za nekaj več."

Matr je bil bik tečen. Ko smo jedli sadno solato, mi je skoraj zlezel v skledo. Pri sosednji mizi, en tip ni bil pozoren, odloži skledo s sadno solato na mizo, pogleda stran, v tistem pa bik, ki je samo čakal priložnost, stegne jezik in gresta, skleda in sadna solata.
Vojc ga je večkrat z nogo odrinil, ampak je bil v sekundi spet nazaj.
Pri drugi mizi so jedli pečeno koruzo. Tudi tam je eni bjondi iz rok snel pečeno koruzo. Tale bikec je bil že hudo zverziran.
Ker sem se bika hotela otresti, vsaj za minuto, sem mu skledo pomolila pod gobec in šla po cesti navzdol, bik pa za mano. Čez nekaj metrov sem mu stresla sadno solato, ampak je bil skoraj pred mano nazaj.

Zmenili smo se, da se čez eno uro dobimo v Vagatorju, na terasi pred najino sobo.  Jutri je namerč najin zadnji dan in se bova bolj kot ne pakirali za domov.
To je bil naš zadnji skupen večer. Midve sva se vračali v mraz in meglo, Vojc je počakal monsun.

sobota, 22. januar 2011

Slikce, Goa

PLAŽA

KIP ŠIVE NA PLAŽI

KOLIBE NA PLAŽI

PRODAJALKA SADJA

SONČNI ZAHOD

TIPIČNA INDIJSKA DRUŽINA - INDIJSKI TURISTI

Indija, 18. del

Do zajtrka na plaži smo prišle samo Tina1, Tina2 in jaz. Andrejka ni hotela z nami, Drago je bog ve kje.
Itak se nič ne dogaja, plaža, izležavanje, kopanje ni možno, ker so previsoki valovi, prodajalke sadja in kiča ti ne dajo miru, ne moreš v miru brat, se pogovarjat, nič. 
Meni gre to na živce, zato sem nehala hodit na plažo. In zato ne maram plaž. Ker se nič ne dogaja in ker nimaš miru pred prodajalci.
Predvsem, Nikita, mlada Indijka, ki dobro pozna Draga, vidi v nas še dodaten zaslužek. Vsak dan vsaj dvakrat pride do nas in nam reče: "Nothing to buy from me?"
Indijci so vešči manipulatorji. Hočejo ti vcepit občutek krivde, ker nisi nič kupil od njih. Dajo ti vedeti, da bodo zato oni slabo živeli in doma imajo po vsaj tri otroke. Kako bodo za njih skrbeli?

A vam je sedaj jasno zakaj so v meni sprožali toliko jeze? Definitivno zato, ker določenih stvari nisem imela razpucanih sama s sabo in jim je zato uspelo vzbuditi občutek krivde v meni. In ker nisem želela narediti tako kot oni od mene pričakujejo, sem pa zaradi tega občutila krivdo, sem odreagirala jezno.
Vem, da imajo težko življenje. Kot otroci že začnejo prodajati na plaži in to potem počnejo vse življenje. Niso pismene, v šolo ne hodijo, starši jim najdejo može, kateri običajno z njimi grdo ravnajo in pijejo, doma imajo kup otrok. Nimajo možnosti za drugačno, boljše življenje.
Če sem se postavila v njihovo kožo imajo res kruto življenje. Zato občutek krivde. Vendar ....
... to je njihov način življenja, to JE INDIJA. 
Zakaj bi jaz kupila kup nepotrebnega kiča, ker imajo one težko življenje? Najhuje pa je ko od ene nakaj kupiš, jih pride do tebe še 5 in če jih zavrneš, ti očitajo zakaj si pa od nje kupila, od mene pa ne? Ne dajo ti miru. S takimi in podobni vprašanji so te sposobne masirati tudi pol ure. 
Tako spoznaš, da če imaš težave reči NE, pojdi za 3 tedne v Indijo. Verjemite mi, da ko se vrneš, teh težav nimaš več. 
Preverjeno.
Skozi celotno potovanje po Indiji sem doživljala eno samo manipuliranje. Utujerna sem bila od tega.
In nikoli ne veš, če je zgodbica, ki ti jo povedo resnična. Običajno ni.
Počutila sem se izigrano, prevarano, izdano in jezno.

S Tino1 sva šli na ajurvedsko masažo za 9 evrov. Zvečer pa v naš standardni lokal Sunito. 
Tako so minevali dnevi na Goi. Po vrhu vsega so še nadležni indijski turisti buljili, te na skrivaj fotografirali.

Obe Tini sta dali modrc dol. Šele potem se je začel Indijcem dogajat. Belci še opazili niso. Drago ju je opozoril, naj tega ne delata. To je druga kultura in drugačno razmišljanje. Oni to razumejo, kot nekakšno povabilo, zato posilstva belk na plažanih niso tako redka. Oni svojih žena nikoli ne vidijo golih. O tem sva s Tino1 Nikito in njene prijateljice natačno izprašali. Vse sva jih vprašale, kako seksajo, zakaj niso gole, zakaj nas Indijci tako bulijo, kako gledajo na belke. Vse kar nama je padlo na pamet. Mladim Indijkam je bilo zelo nerodno o tem govorit. Hihitale so se, si obraz skrivale z rokami ali pa se skrivale ena za drugo, vendar sva bili z vprašanji neusmiljeni, vrtali sva in vrtali. Na koncu pa sva jih vprašali: "Zakaj pa vam je nerodno o tem govorit?"

Prišel je zadnji dan za najine prijatelje. Vračali so se v Slovenijo, s Tino1 sva še en teden ostali. Prosila sem, če kdo namesto mene ostane na Goi, tako sem je bila sita. Želela sem si domov.
Lahko bi šla sama za nekaj dni potovat. Lahko bi šla v Hampi, ki je okoli 200 km oddaljen od Goe in je baje zelo lep. Matt je bil tudi tam in bi ga lahko poiskala, vendar nisem imela več energije se bockat in prerekat s temi Indijci. Sita sem bila vlakov. Sita sem bila Indijcev. Sita sem bila Indije.

Tina2 in Drago sta še dan pred odhodom urejala karto za vlak za Tino2, če je ne dobi, ne vem kako bo prišla do Bombaya. Vsi vlaki so bili polni že pred enim tednom.
Drago pravi, da je vedno neka kvota za turiste in se ni pretirano sekiral, ampak zakaj je pa potem že ni dobila, če res ta kvota obstaja?

Zadnji večer smo imeli skupno poslovilno večerjo. Vsi Slovenci. Bilo nas je 9. Še pred tem pa se nas je v Sunito zbralo 12.
Malo pred večerjo sta šla Tina2 in Drago spet v agencijo preverit ali je kakšna karta za vlak na voljo. Kdo bi zastopil to indijsko birokracijo? Hodila sta po večkrat na dan spraševat, če se je kakšna karta sprostila. Tik predno so zaprli agerncijo je Tina2 dobila karto za vlak, za naslednji dan zjutraj.

Še eno stvar sem se naučila v Indiji. Nikoli ne smeš lačen v restavracijo. Vedno sit. Ko ti postržejo s hrano, si že lačen. Če greš lačen v restavracijo, si naj...., pol ure potrebujejo, da pridejo do tvoje mize, naslednje pol ure potrebujejo, da ti postrežejo pijačo, ti pa imaš čas, da pregledaš meni. Potem vsaj eno uro čakaš, da ti postrežejo s hrano. Časovna obdobja sem napisla v realnem času, brez minute pretiravanja.

Po večderji gremo vsak v svojo sobo. Ura je bila vsaj polnoč, ko meni zvoni mobitel.
Tina: "Javi se."
Jaz: "Ne, ne bom."
Tina:" Daj no. Mogoče je kaj nujnega."
Jaz: "Kaj pa bi bilo nujnega?"
Tina:" Mogoče pa je kaj podobnega kot takrat ko so te klicali iz banke."
Jaz: "Bo že počakalo. Ne bom se javila."
Tina: "Daj javi se in reči, da si v Indiji."
Javim se.
Tina2: "A nas prideš odklenit?
Jaz: "Kako to misliš?"
Tina2: "Drago nas je zaklenil v sobo."

Drago je zaklenil v sobo Tino2, Andrejko, Zarjo in Bita. In šel spat.





sreda, 19. januar 2011

Goa, slikce

Prvi večer ko sva prišli na Goa-o, sva si privoščili večerjo in pivo. Ves dan nisva nič jedli. In privoščila sem si extra chili, ker hrana nič pekoča. Zelena zadeva na krožniku.

Peka naan-a v kamnitih pečeh.

Priprava naan-a.

Tina zadovoljno nese naan na našo mizo.

Dogajanje na plaži. Prodajalke sadja, kiča,...., nikoli miru.

Terasa pred najino sobo.

Zajtrki na plaži.

Plaža.

Naše zveste prijateljice in spremljevalke, KRAVE. Kamorkoli greš, povsod jih najdeš.

Indija, 17.del

Ob 21h vzamemo taxi, da gremo na nočni market. Drago je bil v elementu. Poln energije, vesel. Ko sta šla Drago in Tina 2 v agencijo preverit ali so Tini 2 zrihtali karto za vlak Goa - Bombay na dan odhoda, ali bo ostala v Indiji, namreč vsi vlaki so bili zasedeni, smo se ostale tri punce v taxiju pogovarjale, da se nam nikamor ne da. Midva z Andrejko itak hodiva s kuram spat in v eno gužvo med belce in indijce se mi pa res ne da. Preden se Tina 2 in Drago vrneta, me sklenemo, da ne gremo nikamor. Tina 2 bi šla, če ne zaradi drugega zato, ker ji je Drago obljubil da imajo na nočnem marketu dober Tanduri chiken in ni skoraj nič večerjala, Dragu se je itak dogajalo. Vojc ni hotel z nami, ker je rekel, da je nočni market brez veze, gužva in ful drago. Market kot market.  Z Vojcem smo se že na večerji zmenili, da če nam po kakšnem naključju (smo le v Indiji in tukaj je vse možno) ne uspe priti do nočnega marketa, ga lahko pokličemo in se dobimo v Chapori. Dragu naša odločitev ni bila najbolj všeč, vsaj tak občutek sem dobila. In Tina 2 je ostala lačna.
Odločitev je padla, gremo v Chaporo. 
Drago reče taxistu: "Za isto ceno nas pelji v Chaporo.", kar pomeni, da nas je taxi do Chapore prišel zelo drago.
Nam pa reče: "Nemoremo se kar tako zmišljevat."
poklicali smo Vojca iz neke trgovine. Drago je itak asimiliran belec, nasmehne se, pomižika in vse dobi. Jaz pa pri teh Indijcih nič ne dosežem, ker z jezo odreagiram. :) Učim se, učim se. :)

Vojc je zanimiv človek. Živi svoje življenje in se ne pusti ujeti v kalupe rutine. Po izobrazbi je fizik in živi zelo svobodno življenje. Večino časa je v Aziji. Nikjer res doma in povsod je doma. Ko mi je razlagal svojo življenjsko zgodbo, sem si mislila: "Ta pa ima jajca."
Zelo, zelo zanimiv moški. Občudujem ga, ker živi svoje sanje, ker se ne obremenjuje kaj bodo drugi rekli in kako bi mogel živeti. Družbena pravila mu niso pisana na kožo. Svobodnjak, za konzervativce, verjetno čudak. V tej zadevi ga imam za vzornika.

Ker očitno še ni bilo dovolj piv in hecanja, smo šli še v Vagator na eno pivo. Pa ne v naš standardi Sunito, ampak nek drug lokal, malo odmaknjen od dogajanja. Nas 5 peš, Vojc s skuterjem.
Itak smo se od Chapore do Vagatorja obirali, prvič je bila tema in nismo imeli baterije, nismo videli kje hodimo, drugič smo se hecali in režali do nezavesti, potem Andrejka vidi ene hude apartmaje in ni ji dalo miru in je šla za ceno vprašat. Mi jo čakamo in čakamo in čakamo in še nekrat čakamo in ko se pojavi pove, da si je šla še sobe ogledat.
Končno pridemo v bife, nam Vojc pravi: " Sem mislil, da vas že ne bo."
V tistem bifeju je bil tudi party. Psihodelična muzika.
Mi smo sedeli zunaj, party se je odvijal notri. Vsi so šli prečekirat kakšen je party, razen mene in Vojca, ki sva ostala zunaj in se v miru pogovarjala naprej.
Ampak, ven so hodili sami zadetki. Eden se je usedel na kamnito ograjo zraven nas. Šit, kaj vse se mu je v tisti njihovi buči dogajal. Ne bi bila rada v njihovi koži. Ko sem ga gledala sem si mislila: "Hvala bogu, da sem samo na pivu."
Drago mu reče: "A je hudo, a ne?", v slovenščini. Tip se mu nasmehne in skoraj iz ograje pade. 

Nad teraso je bil poslikan strop. Bile so žive, močne barve in nejasne slike. Barve se niso skladale. Meni je vse delovalo psihotično.
Bleknem, mogoče bi bilo bolje, da bi bila tiho. Kaj pa vem. "Ta, ki je tole risal pa mora bit shizofren. Take psihotične slike so risali naši pacienti na psihiatriji."
Vojc me pogleda, se mi nasmehne in mi reče: "To je narisal moj dober prijatelj. Italjan, slikar in kipar, ki živi že 20 let na Goi in je naredil tudi obraz šive na plaži v Vagatorju. Ampak v ta ambient paše."

Khm. :)

Naročimo naan s česnom. Vsi so šli gledat kako se pripravlja naan, Tina 1 je naredila kup fotk, z Vojcem pa sva spet ostala sama pri mizi in mi je vse razložil kako se pripravlja naan.
Vprašam ga: "Kako pa ti to veš?"
Vojc: "Mene vedno zanima kako je kaj narejeno, zato vedno sprešujem in sem povsod zraven. Draga pa nič ne zanima."
Prvič sem jedla naan. Božansko. Kasneje sva s Tino 1 vsak dan hodili na naan. Naslednji dan, ko ni bil nihče od nas čisto trezen, smo delali načrte kako bi v Ljubljani odprli nek bife, kjer bi stregli naan, tanduri chiken, Kingfisherja (indijsko pivo), kakšen naj bi bil ambient in celo kako bi celo zadevo izpeljali. Hitro smo ugotovili, da je to za nas preveč komplicirano.

Naan je testo samo iz vode in moke, notri pa primešan česen ali sir, lahko je pa tudi samo testo. 3 vrste so. Peče se v posebnih kamnitih pečeh, na steni peči in potem ga s kavljem snamejo. V sredini te peči se peče tanduri chiken.

Punce se počasi odpravimo spat. Ura je bila že kar krepko čez polnoč (bravo za naju z Andrejo), Draga in Vojca pa pustimo naj uživata še naprej ob pivu.
In res sta zabluzila, ker naslednji dan ob 9h, ko smo bili zmenjeni, da se dobimo na plaži na zajtrku, Draga ni bilo od nikoder še dolge ure.



ponedeljek, 17. januar 2011

Indija, 16.del

Zvoni ura. 5.15.
Tina je bila slabe volje, ker zgodnje vstajanje res ni njena domena.
Rečem ji:" Tina, to je zadnjič. Čaka naju 10 dni Goe. Plaža, palme, družba, pivo,.. Dej od sebe malo pozitivne energije."
Prideva v recepcijo. Tema. Nikjer nikogar. Tako je vsaj izgledalo. Ničesar nisva videli, samo obrise. Tina svoj težek ruzak vrže na en kavč, na drugega se vsede in zaslišiva: "Aaaaaaaaaaaa."
Potem zaslišim Tino: "Sory, sory, sory."
Nisem vedela kaj se dogaja. Nič nisem videla. Začnejo se prižigati luči in postane mi jasno. Na spečega Indijca se je vsedla. En spi na kavču, dva na tleh, potem izza recepcije ta četrt zaspano pogleda in ne vem od kje vse so se še jemali, ampak naenkrat je bilo okoli naju polno Indijcev. Eden od njih je imel srečo, da je malo pred nama šel na wc, sicer bi Tinin ruzak, težek 20 kg zgrmel ravno na njega.

Taksist, ki sva si ga zrihtale včeraj naju je že čakal.
Na letališče v Kalkuti sva prišli zgodaj, ker so bile prazne ceste. Na letališčih so poostreni ukrepi zaradi terorističnih napadov. Vsa prtljaga gre skozi rentgen preden jo oddaš. Tini so že dva vžigalnika pobrali, ker jih je imela med osebno prtljago, potem pa se gre v neko posebno "sobo", vsak posebej in te tam skoraj slečejo, čim zatipajo, da imaš kaj pod obleko. In jaz imam vedno manybelt v spodnjih hlačah.
 
S pol urno zamudo pristanemo v Bombayu. Tukaj se končajo najine težke popotniške preizkušnje in za Tino se začne uživanje, zame dolg čas.
Ob 13h naj bi imeli let na Goa-o, vendar je bil let prestavljen iz 13h na 15h. 
Na letališču sva umirali od dolgega časa. In hvala bogu, da je bilo tako. 
Tina:" Jaz sem tok sita tega čakanja. Ne vem kaj naj delam. Najraje bi naredila eno pizdarijo, samo, da bi se kaj dogajalo."
Jaz: "Še vedno vstrajaš letalo Goa - Bombay? Si še vedno želiš dolgočasit se na letališču 15 ur?"
Tina: "Ne, ne, ne. Greva na vlak. Se vsaj kaj dogaja."
Jaz: "Kaj pa če pošljem sms Tini, kje na Goi so, pa greva za 4 dni k njim? Ko gredo domov, pa se prestaviva v Arambol?"
Tina: "Itak."
V 15 minutah je bilo vse zmenjeno. Soba naju bo čakala, ko prideva na Goa-o.
Ravno Tini pošljem zadnji sms, ker ji pišem kdaj prideva na Goa-o, ko se na displeju pokaže, da je let prestavljen na 16 uro. Mislila sem si: "Itak ve, da smo v Indiji. Če naju ne bo, bo vedela, da ima letalo zamudo."
Že na letališču sva belce spraševali kam gredo na Goi, da bi si delili taxi. Nihče ni šel v najino smer.

Pristanek. Goa. Ura: 17. Temperatura: 32C. Soparno.
V Small Vagator prispeva že v trdni temi. Od letališča do Vagatorja je bilo 1.15 ure vožnje. Za taksi sva plačali 700 rupij (11 EUR).

Kakšno veselje, ko sva se videli s Tino. Ona je odpotovala v Indijo malo pred nama s Tino. Same Tine, cela zmešnmjava. :) Tako se nas je nakapljalo 7 Slovencev. Vsi smo po svoje potovali po Indiji in se na koncu dobili na Goi.

S Tino sva bili sestradani, utrujeni. Najprej sva šli jest in na pivo. Končno lahko pivo naročiš brez zadržkov, ne da bi natakarju na skrivaj pomignil, da bi rad pivo in ga prosiš, če se ga da kako dobiti. In končno dobiš pivo na pladnju, ne v časopisnem papirju skritega.

Čez čas so se nama pridružili še ostali člani slovenske ekipe, ki jih nisem poznala.


Nikoli si nisem mislila, da mi bodo tako vsakdanje stvari, toliko pomenile in da bom tako hvaležna za njih. To so: občutek sitosti, čistoča in topla voda.
Če se sedaj ozrem nazaj na najino potovanje, niti ni bilo tako slabo, bilo je pa težko. Najtežje do sedaj.

Naslednje jutro smo se dobili ob 9h na plaži, na zajtrku. Pri Vinu. Indijcu, ki je dober znanec od Draga in ima kolibo na plaži, ala bife.
Pili smo sveže stisnjene sokove ananasa, papaje, manga in pomaranče. Jedli toaste ala Drago, toast z česnom, sirom in paradižnikom. Zajtrk se je vedno zavlekel do 11h, saj nas je bilo vedno vsaj pet in Vino je uspel na vsake pol ure naresti en toast. Po 20 dneh Indije, se še vedno nisem navadila njihove počasnosti. Ko sem že bentila: "Pa kje hudiča hodi Vino s temi toasti?", mi je Drago umirjeno rekel: "Počasi, to je Indija."
Taki pač so.

Tina 1, Tina 2, Andrejka, Drago in jaz, se odločimo, da gremo z busom v Mampuso na tržnico in v shoping.
Seveda 4 ženske in en tip. Ubogi Drago. Tako je bil že sit našega ubiranja. Andrejka in Tina 1 se radi slikata in na vsakem vogalu smo se ustavili, da sta se slikali. Še meni sta šli na živce. :) Dragu je bilo vse domače, poznal je vsak kotiček, če že 13 let hodi sem, nam pa je bilo vse novo. Bil je zelo potrpežljiv, ampak z nami ni šel nikoli več. :)

Popoldne je sledilo poležavanje na plaži, hecanje, režanje,...

Aja, ker je bil vikend, se je na plaži gnetlo indijskih turistov, ki pridejo opazovat belke. Da vidiš ti to. Tako nekako izgleda: Na plaži so ležalniki. Kopajo in sončijo se samo belke, Indijke se kopajo v sarijih, če se že katera opogumi.
Kaj lepšega za Indijca kot to, da se sprehodi, oblečen seveda, po plaži in gleda belke v bikinkah. Bolje kot vsak Playboy. Beseda opazujejo je premila, BULIJO, STRMIJO. 
Ležimo na plaži, Indijci se sprehajajo in strmijo, hodijo naprej in glava se jim obrača nazaj dokler gre. Ko se jim zatakne se kakšen še obrne in ritensko hodi. Najraje bi šla za njimi in jim iztaknila oči. Nam je bilo zoprno, neokusno, Drago se je zabaval.

Bližal se je večer, šli smo pod tuš, se zrihtat, na večerjo in potem nam je Drago pripravil presenečenje. Šli naj bi žurat. Pri večerji sem pridruži še en Slovenec Vojc, ki je trenutno že nekaj časa v Indiji.
Iz planiranega žuranja se je izcimilo čisto nekaj drugega.