Vedno bolj sem postajala apatična, brez volje, skoraj že depresivna. Na plažo sem hodila samo še na zajtrk, (Vino je že vedel kakšen zajtrk mi mora prinesti, ko pridem na plažo), sicer sem bila na terasi pred sobo in brala ali pa dnevnik pisala. Kakšno rekla z Rusi, ki so se naselili v sobah okoli naju. Itak znajo samo rusko, tako, da je bilo več pantomime kot kaj drugega.
Tina, ko se je vračala s plaže, mi razlaga zgodbice s plaže in kako si je pasla oči na dobrih tipčkih.
(Vino, hecno ime. Se spomnim, da je moja sestra rekla, ko je bila na Zanzibarju, da je bilo sobarci ime Salama.)
Bilo mi je dolg čas za popizdit.
S Tino sva sklenili kompromis. En dan plaža, en dan letanje okoli.
No, potem pa je bilo za zdražat. :) Ampak še vedno to ni bilo to.
Tako nekako so minevali najini dnevi na Goi.
Vedno sem pa z veseljem opazovala odbitke, ki so se šetali po plaži. Tetoviranci, saj vem, jaz sem tudi tetovirana, ampak ti so imeli tetoviran skoraj vsak košček kože na telesu, novodobni hipiji, eni so imeli drede do riti. Vedno sem se spraševala kakšno življenje imajo, kako razmišljajo, kaj jih žene, da se po celem telesu tetovirajo.
Počasi se približuje monsun in temperature so vsak dan višje in vsak dan je več vlage v zraku. Postaja zadušljivo, soparno vroče.
Eno sredo sva šli v Anjuno, kjer je market na plaži. Srečali sva Zarjo in Bita. Prodajajo belci in Indijci. Ogromen market. Kupili sva slike, ki jih z vsakega potovanja prineseva domov. Tina si poleg slik, kupi še masko za na steno. To so najini obredni nakupi na potovanjih.
Vsedeva se v bife na plaži in opazujeva ljudi. Nisem mogla verjet kako so stare babe pogumne. Za drugo mizo sedita dve gospe stari okoli 60 let. Prva je bila v oblekci brez rokavov, ki je segala nad koleni. Koža na rokah je mahedrala. Spominjala me je na podbradek od krave. O nogah ne bom niti govorila. Imela je dolge blond lase, preveč vpadljivo naličena, telo zagorelo, obraz pa snežno bel. Lutka. Tako mi je bila neokusna, da sem strmela vanjo. Ta druga je bila še hujša. Postava ni bila ravno paša za oči, oblečena je bila v prosojno oblekco, skozi katero so se videle spodnje hlače in modrc. In obnašali sta se popolnoma samozavestno.
Sploh ne vem kaj sem takrat čutila. Nisem se zgražala, nisem ju obsojala. Bila sem presenečena. Spraševala sem se, če sem jaz preveč zategnjena in kako vidita sami sebe.
Za občutek bom navedla cene na Goi. Kava 35 rupij (0,6 eur), toast 35 rupij (0,6 eur), sveže stisnjen sok iz ananasa, papaje, manga, 3 dcl 40 rupij (0,65 eur), srednje velika sadna solata stane 40 rupij (0,65 eur), malo pivo v gostilni stane 35 rupij (0,6 eur), veliko 65 rupij (1,1 eur), pri Mili, lastnici najine sobe, v njeni trgovinici pa malo pivo stane 25 rupij (0,4 eur), liter in pol vode od 10 - 20 rupij (0,16 - 0,3 eur), odvisno kje. Na dan za hrano in pijačo, skupaj, povprečno porabiva 600 rupij (slabih 10 eur). Ampak to na Goi, ko jeva. Ko sva potovali sva veliko manj zapravili, ker sva tudi veliko manj jedli. Cene v Indiji zelo nihajo. Goa je cenejša kot notranjost Indije.
Počasi nazaj dobivava kilograme, ki sva jih med potovanjem izgubili. Lukenj na najinih pasovih je zmanjkalo, hlače so nama z bokov lezle, na Goo sva prišli kar dobro shujšani.
En dan sva šli v Mumpaso še po zanjih nakupih, kjer sva srečali Vojca.
Vojc: "Sem vaju že iskal, pa vaju nisem našel."
Jaz: "Kje?"
Vojc: "Mimo Sunita sem večkrat peljal in gledal če sta notri, pa vaju ni bilo. Kje se nahajata?"
Jaz: " V Sunitu. Sva bili, samo sva bili zgoraj na terasi, kjer je zvečer invazija komarjev malo manjša in lahko ležiš na blazinah. Zato pa naju nisi videl."
Zmenili smo se, da se zvečer dobimo v Chapori v Skeletu na sadni solati in sladoledu in da nama bo prinesel knjige, da na vlaku Goa - Bombay in na letališču ne bo dolg čas.
V Skeletu je gužva. Sami belci. Vojca še ni. Chapora je glasna, z belci natrpana vas in vsi so na skuterjih ali motorjih. Tukaj se dogaja, tukaj je žur.
Pride Vojc. Naroči sadno solato in reče: "Pol ure je za čakat. Gremo drugam na pivo."
Jaz:: "Prinesla sem ti domač brinovc in šnpos, ki ga je Andrejka pustila. Midve tega več ne rabiva."
Vojc: "Oooo, to pa vedno."
Jaz: "Vojc, zakaj se Indijci med seboj pogovarjajo angleško?"
Vojc: "Zato, da izpadejo bolj fini."
Jaz: "Sem mislila, da se ne razumejo med seboj, pa zato govorijo angleško."
Vojc: "Ne, ne. Vsi se v šoli učijo hindi. Če znajo angleško, se med seboj pogovarjajo angleško, ker se imajo tako za nekaj več."
Matr je bil bik tečen. Ko smo jedli sadno solato, mi je skoraj zlezel v skledo. Pri sosednji mizi, en tip ni bil pozoren, odloži skledo s sadno solato na mizo, pogleda stran, v tistem pa bik, ki je samo čakal priložnost, stegne jezik in gresta, skleda in sadna solata.
Vojc ga je večkrat z nogo odrinil, ampak je bil v sekundi spet nazaj.
Pri drugi mizi so jedli pečeno koruzo. Tudi tam je eni bjondi iz rok snel pečeno koruzo. Tale bikec je bil že hudo zverziran.
Ker sem se bika hotela otresti, vsaj za minuto, sem mu skledo pomolila pod gobec in šla po cesti navzdol, bik pa za mano. Čez nekaj metrov sem mu stresla sadno solato, ampak je bil skoraj pred mano nazaj.
Zmenili smo se, da se čez eno uro dobimo v Vagatorju, na terasi pred najino sobo. Jutri je namerč najin zadnji dan in se bova bolj kot ne pakirali za domov.
To je bil naš zadnji skupen večer. Midve sva se vračali v mraz in meglo, Vojc je počakal monsun.
Ni komentarjev:
Objavite komentar