Indija, 16.del

Zvoni ura. 5.15.

Tina je bila slabe volje, ker zgodnje vstajanje res ni njena domena.

Rečem ji:" Tina, to je zadnjič. Čaka naju 10 dni Goe. Plaža, palme, družba, pivo,.. Dej od sebe malo pozitivne energije."

Prideva v recepcijo. Tema. Nikjer nikogar. Tako je vsaj izgledalo. Ničesar nisva videli, samo obrise. Tina svoj težek ruzak vrže na en kavč, na drugega se vsede in zaslišiva: "Aaaaaaaaaaaa."

Potem zaslišim Tino: "Sory, sory, sory."

Nisem vedela kaj se dogaja. Nič nisem videla. Začnejo se prižigati luči in postane mi jasno. Na spečega Indijca se je vsedla. En spi na kavču, dva na tleh, potem izza recepcije ta četrt zaspano pogleda in ne vem od kje vse so se še jemali, ampak naenkrat je bilo okoli naju polno Indijcev. Eden od njih je imel srečo, da je malo pred nama šel na wc, sicer bi Tinin ruzak, težek 20 kg zgrmel ravno na njega.

Taksist, ki sva si ga zrihtale včeraj naju je že čakal.

Na letališče v Kalkuti sva prišli zgodaj, ker so bile prazne ceste. Na letališčih so poostreni ukrepi zaradi terorističnih napadov. Vsa prtljaga gre skozi rentgen preden jo oddaš. Tini so že dva vžigalnika pobrali, ker jih je imela med osebno prtljago, potem pa se gre v neko posebno "sobo", vsak posebej in te tam skoraj slečejo, čim zatipajo, da imaš kaj pod obleko. In jaz imam vedno manybelt v spodnjih hlačah.

 

S pol urno zamudo pristanemo v Bombayu. Tukaj se končajo najine težke popotniške preizkušnje in za Tino se začne uživanje, zame dolg čas.

Ob 13h naj bi imeli let na Goa-o, vendar je bil let prestavljen iz 13h na 15h. 

Na letališču sva umirali od dolgega časa. In hvala bogu, da je bilo tako. 

Tina:" Jaz sem tok sita tega čakanja. Ne vem kaj naj delam. Najraje bi naredila eno pizdarijo, samo, da bi se kaj dogajalo."

Jaz: "Še vedno vstrajaš letalo Goa - Bombay? Si še vedno želiš dolgočasit se na letališču 15 ur?"

Tina: "Ne, ne, ne. Greva na vlak. Se vsaj kaj dogaja."

Jaz: "Kaj pa če pošljem sms Tini, kje na Goi so, pa greva za 4 dni k njim? Ko gredo domov, pa se prestaviva v Arambol?"

Tina: "Itak."

V 15 minutah je bilo vse zmenjeno. Soba naju bo čakala, ko prideva na Goa-o.

Ravno Tini pošljem zadnji sms, ker ji pišem kdaj prideva na Goa-o, ko se na displeju pokaže, da je let prestavljen na 16 uro. Mislila sem si: "Itak ve, da smo v Indiji. Če naju ne bo, bo vedela, da ima letalo zamudo."

Že na letališču sva belce spraševali kam gredo na Goi, da bi si delili taxi. Nihče ni šel v najino smer.

Pristanek. Goa. Ura: 17. Temperatura: 32C. Soparno.

V Small Vagator prispeva že v trdni temi. Od letališča do Vagatorja je bilo 1.15 ure vožnje. Za taksi sva plačali 700 rupij (11 EUR).

Kakšno veselje, ko sva se videli s Tino. Ona je odpotovala v Indijo malo pred nama s Tino. Same Tine, cela zmešnmjava. :) Tako se nas je nakapljalo 7 Slovencev. Vsi smo po svoje potovali po Indiji in se na koncu dobili na Goi.

S Tino sva bili sestradani, utrujeni. Najprej sva šli jest in na pivo. Končno lahko pivo naročiš brez zadržkov, ne da bi natakarju na skrivaj pomignil, da bi rad pivo in ga prosiš, če se ga da kako dobiti. In končno dobiš pivo na pladnju, ne v časopisnem papirju skritega.

Čez čas so se nama pridružili še ostali člani slovenske ekipe, ki jih nisem poznala.

Nikoli si nisem mislila, da mi bodo tako vsakdanje stvari, toliko pomenile in da bom tako hvaležna za njih. To so: občutek sitosti, čistoča in topla voda.

Če se sedaj ozrem nazaj na najino potovanje, niti ni bilo tako slabo, bilo je pa težko. Najtežje do sedaj.

Naslednje jutro smo se dobili ob 9h na plaži, na zajtrku. Pri Vinu. Indijcu, ki je dober znanec od Draga in ima kolibo na plaži, ala bife.

Pili smo sveže stisnjene sokove ananasa, papaje, manga in pomaranče. Jedli toaste ala Drago, toast z česnom, sirom in paradižnikom. Zajtrk se je vedno zavlekel do 11h, saj nas je bilo vedno vsaj pet in Vino je uspel na vsake pol ure naresti en toast. Po 20 dneh Indije, se še vedno nisem navadila njihove počasnosti. Ko sem že bentila: "Pa kje hudiča hodi Vino s temi toasti?", mi je Drago umirjeno rekel: "Počasi, to je Indija."

Taki pač so.

Tina 1, Tina 2, Andrejka, Drago in jaz, se odločimo, da gremo z busom v Mampuso na tržnico in v shoping.

Seveda 4 ženske in en tip. Ubogi Drago. Tako je bil že sit našega ubiranja. Andrejka in Tina 1 se radi slikata in na vsakem vogalu smo se ustavili, da sta se slikali. Še meni sta šli na živce. :) Dragu je bilo vse domače, poznal je vsak kotiček, če že 13 let hodi sem, nam pa je bilo vse novo. Bil je zelo potrpežljiv, ampak z nami ni šel nikoli več. :)

Popoldne je sledilo poležavanje na plaži, hecanje, režanje,...

Aja, ker je bil vikend, se je na plaži gnetlo indijskih turistov, ki pridejo opazovat belke. Da vidiš ti to. Tako nekako izgleda: Na plaži so ležalniki. Kopajo in sončijo se samo belke, Indijke se kopajo v sarijih, če se že katera opogumi.

Kaj lepšega za Indijca kot to, da se sprehodi, oblečen seveda, po plaži in gleda belke v bikinkah. Bolje kot vsak Playboy. Beseda opazujejo je premila, BULIJO, STRMIJO. 

Ležimo na plaži, Indijci se sprehajajo in strmijo, hodijo naprej in glava se jim obrača nazaj dokler gre. Ko se jim zatakne se kakšen še obrne in ritensko hodi. Najraje bi šla za njimi in jim iztaknila oči. Nam je bilo zoprno, neokusno, Drago se je zabaval.

Bližal se je večer, šli smo pod tuš, se zrihtat, na večerjo in potem nam je Drago pripravil presenečenje. Šli naj bi žurat. Pri večerji sem pridruži še en Slovenec Vojc, ki je trenutno že nekaj časa v Indiji.

Iz planiranega žuranja se je izcimilo čisto nekaj drugega.