Indija, 17.del

Ob 21h vzamemo taxi, da gremo na nočni market. Drago je bil v elementu. Poln energije, vesel. Ko sta šla Drago in Tina 2 v agencijo preverit ali so Tini 2 zrihtali karto za vlak Goa - Bombay na dan odhoda, ali bo ostala v Indiji, namreč vsi vlaki so bili zasedeni, smo se ostale tri punce v taxiju pogovarjale, da se nam nikamor ne da. Midva z Andrejko itak hodiva s kuram spat in v eno gužvo med belce in indijce se mi pa res ne da. Preden se Tina 2 in Drago vrneta, me sklenemo, da ne gremo nikamor. Tina 2 bi šla, če ne zaradi drugega zato, ker ji je Drago obljubil da imajo na nočnem marketu dober Tanduri chiken in ni skoraj nič večerjala, Dragu se je itak dogajalo. Vojc ni hotel z nami, ker je rekel, da je nočni market brez veze, gužva in ful drago. Market kot market.  Z Vojcem smo se že na večerji zmenili, da če nam po kakšnem naključju (smo le v Indiji in tukaj je vse možno) ne uspe priti do nočnega marketa, ga lahko pokličemo in se dobimo v Chapori. Dragu naša odločitev ni bila najbolj všeč, vsaj tak občutek sem dobila. In Tina 2 je ostala lačna.

Odločitev je padla, gremo v Chaporo. 

Drago reče taxistu: "Za isto ceno nas pelji v Chaporo.", kar pomeni, da nas je taxi do Chapore prišel zelo drago.

Nam pa reče: "Nemoremo se kar tako zmišljevat."

poklicali smo Vojca iz neke trgovine. Drago je itak asimiliran belec, nasmehne se, pomižika in vse dobi. Jaz pa pri teh Indijcih nič ne dosežem, ker z jezo odreagiram. :) Učim se, učim se. :)

Vojc je zanimiv človek. Živi svoje življenje in se ne pusti ujeti v kalupe rutine. Po izobrazbi je fizik in živi zelo svobodno življenje. Večino časa je v Aziji. Nikjer res doma in povsod je doma. Ko mi je razlagal svojo življenjsko zgodbo, sem si mislila: "Ta pa ima jajca."

Zelo, zelo zanimiv moški. Občudujem ga, ker živi svoje sanje, ker se ne obremenjuje kaj bodo drugi rekli in kako bi mogel živeti. Družbena pravila mu niso pisana na kožo. Svobodnjak, za konzervativce, verjetno čudak. V tej zadevi ga imam za vzornika.

Ker očitno še ni bilo dovolj piv in hecanja, smo šli še v Vagator na eno pivo. Pa ne v naš standardi Sunito, ampak nek drug lokal, malo odmaknjen od dogajanja. Nas 5 peš, Vojc s skuterjem.

Itak smo se od Chapore do Vagatorja obirali, prvič je bila tema in nismo imeli baterije, nismo videli kje hodimo, drugič smo se hecali in režali do nezavesti, potem Andrejka vidi ene hude apartmaje in ni ji dalo miru in je šla za ceno vprašat. Mi jo čakamo in čakamo in čakamo in še nekrat čakamo in ko se pojavi pove, da si je šla še sobe ogledat.

Končno pridemo v bife, nam Vojc pravi: " Sem mislil, da vas že ne bo."

V tistem bifeju je bil tudi party. Psihodelična muzika.

Mi smo sedeli zunaj, party se je odvijal notri. Vsi so šli prečekirat kakšen je party, razen mene in Vojca, ki sva ostala zunaj in se v miru pogovarjala naprej.

Ampak, ven so hodili sami zadetki. Eden se je usedel na kamnito ograjo zraven nas. Šit, kaj vse se mu je v tisti njihovi buči dogajal. Ne bi bila rada v njihovi koži. Ko sem ga gledala sem si mislila: "Hvala bogu, da sem samo na pivu."

Drago mu reče: "A je hudo, a ne?", v slovenščini. Tip se mu nasmehne in skoraj iz ograje pade. 

Nad teraso je bil poslikan strop. Bile so žive, močne barve in nejasne slike. Barve se niso skladale. Meni je vse delovalo psihotično.

Bleknem, mogoče bi bilo bolje, da bi bila tiho. Kaj pa vem. "Ta, ki je tole risal pa mora bit shizofren. Take psihotične slike so risali naši pacienti na psihiatriji."

Vojc me pogleda, se mi nasmehne in mi reče: "To je narisal moj dober prijatelj. Italjan, slikar in kipar, ki živi že 20 let na Goi in je naredil tudi obraz šive na plaži v Vagatorju. Ampak v ta ambient paše."

Khm. :)

Naročimo naan s česnom. Vsi so šli gledat kako se pripravlja naan, Tina 1 je naredila kup fotk, z Vojcem pa sva spet ostala sama pri mizi in mi je vse razložil kako se pripravlja naan.

Vprašam ga: "Kako pa ti to veš?"

Vojc: "Mene vedno zanima kako je kaj narejeno, zato vedno sprešujem in sem povsod zraven. Draga pa nič ne zanima."

Prvič sem jedla naan. Božansko. Kasneje sva s Tino 1 vsak dan hodili na naan. Naslednji dan, ko ni bil nihče od nas čisto trezen, smo delali načrte kako bi v Ljubljani odprli nek bife, kjer bi stregli naan, tanduri chiken, Kingfisherja (indijsko pivo), kakšen naj bi bil ambient in celo kako bi celo zadevo izpeljali. Hitro smo ugotovili, da je to za nas preveč komplicirano.

Naan je testo samo iz vode in moke, notri pa primešan česen ali sir, lahko je pa tudi samo testo. 3 vrste so. Peče se v posebnih kamnitih pečeh, na steni peči in potem ga s kavljem snamejo. V sredini te peči se peče tanduri chiken.

Punce se počasi odpravimo spat. Ura je bila že kar krepko čez polnoč (bravo za naju z Andrejo), Draga in Vojca pa pustimo naj uživata še naprej ob pivu.

In res sta zabluzila, ker naslednji dan ob 9h, ko smo bili zmenjeni, da se dobimo na plaži na zajtrku, Draga ni bilo od nikoder še dolge ure.