Indija, 18. del

Do zajtrka na plaži smo prišle samo Tina1, Tina2 in jaz. Andrejka ni hotela z nami, Drago je bog ve kje.

Itak se nič ne dogaja, plaža, izležavanje, kopanje ni možno, ker so previsoki valovi, prodajalke sadja in kiča ti ne dajo miru, ne moreš v miru brat, se pogovarjat, nič. 

Meni gre to na živce, zato sem nehala hodit na plažo. In zato ne maram plaž. Ker se nič ne dogaja in ker nimaš miru pred prodajalci.

Predvsem, Nikita, mlada Indijka, ki dobro pozna Draga, vidi v nas še dodaten zaslužek. Vsak dan vsaj dvakrat pride do nas in nam reče: "Nothing to buy from me?"

Indijci so vešči manipulatorji. Hočejo ti vcepit občutek krivde, ker nisi nič kupil od njih. Dajo ti vedeti, da bodo zato oni slabo živeli in doma imajo po vsaj tri otroke. Kako bodo za njih skrbeli?

A vam je sedaj jasno zakaj so v meni sprožali toliko jeze? Definitivno zato, ker določenih stvari nisem imela razpucanih sama s sabo in jim je zato uspelo vzbuditi občutek krivde v meni. In ker nisem želela narediti tako kot oni od mene pričakujejo, sem pa zaradi tega občutila krivdo, sem odreagirala jezno.

Vem, da imajo težko življenje. Kot otroci že začnejo prodajati na plaži in to potem počnejo vse življenje. Niso pismene, v šolo ne hodijo, starši jim najdejo može, kateri običajno z njimi grdo ravnajo in pijejo, doma imajo kup otrok. Nimajo možnosti za drugačno, boljše življenje.

Če sem se postavila v njihovo kožo imajo res kruto življenje. Zato občutek krivde. Vendar ....

... to je njihov način življenja, to JE INDIJA. 

Zakaj bi jaz kupila kup nepotrebnega kiča, ker imajo one težko življenje? Najhuje pa je ko od ene nakaj kupiš, jih pride do tebe še 5 in če jih zavrneš, ti očitajo zakaj si pa od nje kupila, od mene pa ne? Ne dajo ti miru. S takimi in podobni vprašanji so te sposobne masirati tudi pol ure. 

Tako spoznaš, da če imaš težave reči NE, pojdi za 3 tedne v Indijo. Verjemite mi, da ko se vrneš, teh težav nimaš več. 

Preverjeno.

Skozi celotno potovanje po Indiji sem doživljala eno samo manipuliranje. Utujerna sem bila od tega.

In nikoli ne veš, če je zgodbica, ki ti jo povedo resnična. Običajno ni.

Počutila sem se izigrano, prevarano, izdano in jezno.

S Tino1 sva šli na ajurvedsko masažo za 9 evrov. Zvečer pa v naš standardni lokal Sunito. 

Tako so minevali dnevi na Goi. Po vrhu vsega so še nadležni indijski turisti buljili, te na skrivaj fotografirali.

Obe Tini sta dali modrc dol. Šele potem se je začel Indijcem dogajat. Belci še opazili niso. Drago ju je opozoril, naj tega ne delata. To je druga kultura in drugačno razmišljanje. Oni to razumejo, kot nekakšno povabilo, zato posilstva belk na plažanih niso tako redka. Oni svojih žena nikoli ne vidijo golih. O tem sva s Tino1 Nikito in njene prijateljice natačno izprašali. Vse sva jih vprašale, kako seksajo, zakaj niso gole, zakaj nas Indijci tako bulijo, kako gledajo na belke. Vse kar nama je padlo na pamet. Mladim Indijkam je bilo zelo nerodno o tem govorit. Hihitale so se, si obraz skrivale z rokami ali pa se skrivale ena za drugo, vendar sva bili z vprašanji neusmiljeni, vrtali sva in vrtali. Na koncu pa sva jih vprašali: "Zakaj pa vam je nerodno o tem govorit?"

Prišel je zadnji dan za najine prijatelje. Vračali so se v Slovenijo, s Tino1 sva še en teden ostali. Prosila sem, če kdo namesto mene ostane na Goi, tako sem je bila sita. Želela sem si domov.

Lahko bi šla sama za nekaj dni potovat. Lahko bi šla v Hampi, ki je okoli 200 km oddaljen od Goe in je baje zelo lep. Matt je bil tudi tam in bi ga lahko poiskala, vendar nisem imela več energije se bockat in prerekat s temi Indijci. Sita sem bila vlakov. Sita sem bila Indijcev. Sita sem bila Indije.

Tina2 in Drago sta še dan pred odhodom urejala karto za vlak za Tino2, če je ne dobi, ne vem kako bo prišla do Bombaya. Vsi vlaki so bili polni že pred enim tednom.

Drago pravi, da je vedno neka kvota za turiste in se ni pretirano sekiral, ampak zakaj je pa potem že ni dobila, če res ta kvota obstaja?

Zadnji večer smo imeli skupno poslovilno večerjo. Vsi Slovenci. Bilo nas je 9. Še pred tem pa se nas je v Sunito zbralo 12.

Malo pred večerjo sta šla Tina2 in Drago spet v agencijo preverit ali je kakšna karta za vlak na voljo. Kdo bi zastopil to indijsko birokracijo? Hodila sta po večkrat na dan spraševat, če se je kakšna karta sprostila. Tik predno so zaprli agerncijo je Tina2 dobila karto za vlak, za naslednji dan zjutraj.

Še eno stvar sem se naučila v Indiji. Nikoli ne smeš lačen v restavracijo. Vedno sit. Ko ti postržejo s hrano, si že lačen. Če greš lačen v restavracijo, si naj...., pol ure potrebujejo, da pridejo do tvoje mize, naslednje pol ure potrebujejo, da ti postrežejo pijačo, ti pa imaš čas, da pregledaš meni. Potem vsaj eno uro čakaš, da ti postrežejo s hrano. Časovna obdobja sem napisla v realnem času, brez minute pretiravanja.

Po večderji gremo vsak v svojo sobo. Ura je bila vsaj polnoč, ko meni zvoni mobitel.

Tina: "Javi se."

Jaz: "Ne, ne bom."

Tina:" Daj no. Mogoče je kaj nujnega."

Jaz: "Kaj pa bi bilo nujnega?"

Tina:" Mogoče pa je kaj podobnega kot takrat ko so te klicali iz banke."

Jaz: "Bo že počakalo. Ne bom se javila."

Tina: "Daj javi se in reči, da si v Indiji."

Javim se.

Tina2: "A nas prideš odklenit?

Jaz: "Kako to misliš?"

Tina2: "Drago nas je zaklenil v sobo."

Drago je zaklenil v sobo Tino2, Andrejko, Zarjo in Bita. In šel spat.