Indija, 8 del

... na vlaku sva proti Patni. Baje. Nisva čisto sigurni. Pa saj ne bi bil problem, če si na napačnem vlaku, kje drugje. V Indiji je to problem. :) Preveč jih je, zato pa je to tako. Drugje po svetu bi šel pač dol nekje, si našel prenočisče, če bi bilo potrebno in naslednji dan s prvam vlakom naprej, ali pa celo isti dan. Vendar ne v Indiji! Da dobiš sedeš na naslednjem vlaku lahko traja celo en teden. Nekaj dni pa sigurno. In potem ždiš bogu za hrbtom med Indijci in čakaš nekaj dni na vlak. Da se ti pa to zgodi v Patni?! Nočna mora.
Spet vprašam enega potnika: "Ali ustavi ta vlak v Patni?"
Potnik: "Ja."
"Sigurno?"
"Ja."
Takrat pa k nama pristopi mlad Indijc in naju prosi naj mu pokaževa karto. Pelje naju do najinega vagona (S3) in do najinih sedežev. Prisede k nama in začeli smo se pogovarjati. Na naslednji postaji je že izstopil. Vstopili so drugi potniki in zdraven naju se je vsedla sama Indijska sorta, moške vrste.
Še danes jih imam pred očmi. Najprej bulijo v naju. Nepremično. Bili so štirje. Zavaljeni, starejši, zaraščeni in umazani. Kar naprej žvečijo tobak in ko se vlak vstavi, odprejo okno in pljuvajo tobak. Nagravžno. Potem se ti nasmeji s škrbastimi, od tobaka rdečimi zobmi. Da bruhaš.
Ko jih je začelo zebsti so si zavili šale preko glave, tako, da so jim ven gledale samo oči in nos. Včasih zgledajo prav srahljivo. Nato pa naju nek Indijc, star okoli 50 let, ogovori. Pogovarjali smo se o življenju pri njih in pri nas. Vedno iste debate. Itak jih je zanimalo ali sva poročeni in koliko sva stari. Vedno ista vprašanja. Na koncu so bili zelo zaskrbljeni, ker še nisva poročeni. Le kako bova našli moža? Vedno ista skrb. Pri njih je to zelo pomembno, da si poročen. Pri nas pa ne. Pa jim to ne gre ravno v njihovo betico. Nisem se jim upala povedat, da sem že ločena, ker bi, verjetno, tak brezupen primerek objokovali še ves mesec.
Na vlaku je zoprno, ker ne veš kje si, še posebej, če je zunaj tema. Po uri sicer veš, da bi se počasi moral že bližati izstopni postaji, ampak v Indiji nikoli ne veš. Kar naprej sva spraševali potnike, če je že Patna in kdaj morava izstopit.
Namesto ob 20.30 je vlak v Patno prispel ob 22.30.
Utrujeni in sestradani se vseeno odločiva, da si poiščeva sobo in da ne bova spali na železniški postaji, čeprav bi sama najraje kar drugo varianto izbrala. Bila sem preveč utrujena. Res mi je bilo vseeno ali je okoli mene 100 indijcev in 300 podgan, ter tona svinarije, samo da se uležem. Pa Tina je bila najprej za to varianto, potem pa ne več. Če je do sedaj vse umirjeno potekalo, pa od tu naprej ni več.
Greva v prvi hotel takoj pri postaji in baje so bili polni. Nisem jim ravno verjela. Vzameva rikšarja.
Tina: "Akaš hotel."
Rikšar: "Polno je. Vse je polno. Garden hotel ima proste sobe."
Jaz: "Akaš hotel!!!" Pa saj nisem od včeraj v Indiji.
V ulici kjer je omenjeni hotel nas ustavi neki moški, ki naj bi bil varnostnik. Ulica je bila zelo ozka in z obeh strani sami hoteli.
Varnostnik: "Kam greste?" v hindi jeziku.
Rikšar: "Akaš hotel."
Varnostnil: "Vse je polno."
Rikšar: "Pa saj jima govorim, pa me ne poslušata..." , domnevam, da mu je to razlagal.
Jaz: "Ne verjamem.", v tistem Tina skoči z rikše, mene pusti samo z vso prtljago in teče mimo varnostnika v hotel na recepcijo.
Okoli mene se začnejo nabirati Indijci, tipa ala z vlaka. Tale nihova embalaža mi ni nič všeč. Kar malo me straši. Bili so debelušni, umazani, zaraščeni in starejši. Na nogah japanke, seveda gole noge, zapackane hlače, umazan pulover in okoli glave ovit šal. Samo oči so strmele vame. Nepremično. Kako, hudiča, lahko tako nepremično bulijo? Ti bi zmagali v igri kdo dlje zdrži pogled v oči.
Bilo mi je neprijetno, nisem se počutila popolnoma varne in vse,, kar sem si želela je bilo, da se Tina čim prej vrne. S pogledom iščem Tino na ulici in na vsake toliko jo zagledam, ko se pojavi na ulici in izgine v hotel, se spet pojavi in izgine v drug hotel,...
Moje misli pa: "Tina prid, Tina prid, mene je strah."
Tina pride nazaj: "Vse zasedeno."
Potem rikšarju rečeva naj naju pelje v nek hotel, ki nama ga je priporočil nek Indijc na vlaku. Šele takrat sva ugotovili, da najin rikšar ne zna angleško, niti ni pismen.
Tini je film počil: "Kako lahko turiste voziš, če ne znaš angleško? Hočem, da mi pripelješ nekoga, ki govori angleško." Hvala bogu zanjo, jaz nisem imela več moči.
Okoli nas se spet nabere gruča ovitih Indijcev. Pokaževa jim listek z imenom hotela in rikšarju razložijo, kje je to.
Odpelje naju stran od centra, v temačno ulico, prazno. Nikjer žive duše, samo nekaj brezdomcev se greje ob ognju in bolščijo v nas.
Sedaj me je bilo pa res strah. "Naj se spravijo na naju, gotovi sva. Mala malca jim je kolo ustavit.", so se mi podile misli po glavi.
"Tina, tole mi ni všeč. Gremo v neko temno ulico, nič se ne da z njim zmenit. Naj naju raje pelje nazaj na železniško postajo."
Rikšar obrne in ko naju pripelje nazaj na železniško postajo, hoče 60 rupij.
Jaz: "Ne! Zmenili smo se za 30 rupij." na tem potovanju sem jaz financ minister. Vsakič je ena, ki ima skupni denar in vse plačuje, preračnava,....
Na železniški postaji vprašava voznika tuk-tuka koliko stane prevoz do hotela. V sekundi sva bili obkoljeni s samimi črnimi mumijami.
Tini je do konca film počil: "Pogovarjam se z njim. Zakaj ste tukaj? Zakaj stojite zraven? Sem vas kaj vprašala?", živci so ji čisto popustili. Jaz pa sem bila hvaležna, da ima še toliko energije, da se prereka z njimi. Če bi bila sama bi se skotalila na železniško postajo, na tla, spat.
"Romana, greva na želežniško postajo, na tla, spat. Dost mam. Ne morem več."
Pred vhodom na železniško postajo naju ustavi železniška policija, ki je celotno dogajanje opazovala in vprašajo kam želiva. Nato nama zrihtajo tuk-tuk, šoferju rečejo 50 rupij v angleščini in še nekaj v hindi jeziku mu strogo zabičajo. Očitno je bilo, da se jih bojijo.
Voznik tuk-tuka naju pelje po isti poti kot naju je peljal rikšar. Torej naju je pravilno peljal. Zapelje naju pred nek hotel. Ni bil pravi.
Tina: "Dost mam. Ne morem več. Naj gre v kurac vse skupaj. Domov bi šla. Če bi to vedela, ne bi šla nikol v Indijo. Dost mam."
"Ali potem tega vzameva?", sem jo previdno vprašala."
"Ne vem. Meni je vseeno."
Vzameva sobo v tem hotelu. Tina zunaj kadi in se smeji z nekimi Indijci, jaz pa urejam formalnosti in plačujem. Za umazano, nikakršno sobo sva dali 1300 rupij (22 evrov). Za Indijo solidna cena.
S Tino se odpravlajva spat. Jaz zlezem pod spalko, Tina gre pod tuš.
"Jebem mu mater...", slišim Tino iz kopalnice.
"Kaj pa je?"
"Tuš ne dela."
Nisem vedela ali naj se jokam ali smejem. Bila sem obupana. Ura je bila 00.30.