Indija, 7 del

Ura je 5 in treba je vstat. Obe s Tino sva kot zombija. Ne moreva gledat, ne moreva živet, samo spali bi. Vsako jutro me Tina malo pojezi, ker gospa čaka, da jaz prva vstanem (in ve, da bom :)), počaka, da se zrihtam in ko je kopalnica frej vstane ona. Potem pa mi malo na dušo popiha: " Kako lahko ti takoj, ko ura zvoni, vstaneš? Ful te občudujem. Jaz tega ne zmorem."  Potem si pa mislim: "No, ja, vem da je to moja vrlina, da nikoli ali na nekaj let enrat zaspim." :)
Moj namen je bil, da se stuširam preden gremo na Ganges. Pa se ni izšlo. Tokrat nisem mogla vstat. Vstala sem šele malo pred šesto. Ob 6:10 smo bili zmenjeni v avli.
Zjutraj je na Gangesu prav spokojno. Mirno, nikjer nobenega Indijca (itak je za njih prezgodaj) in mrzlo. Še v temi smo se vkrcali na čoln. Bilo nas je 9. Vožnja s čolnom je trajala 2 uri.
Na kuriščih so že pripravljali drva, krave in psi so se umirjeno sprehajali. Redki Indijci so se umivali v Gangesu. Kakšen užitek!!
Sončni vzhod je bil čudvit.  Na čoln pride deklica stara okoli 10 let. V majhne posodice daje cvetove in čajno svečko, jo prižge in nam poda v roke rekoč: "Daj v vodo. Zaželi srečo svoji družini in daj v vodo."
Vsi smo se spogledovali. Rekla sem ji: "Namaste, thank you."
Deklica: "Zakaj ne? To je dobro za tvojo družino. Saj je poceni."
Odločno ji odvrnem: "Ne." in ji vrnem svečko.
Ostali so isto naredili.
Veslač se približa obali in deklica izstopi. Čaka na drug čoln, saj jih je še polno za nami.
Nato se nam približajo drugi čolni, na ketrih Indijci prodajajo polno nekoristnih stvari.
Ne dajo miru niti na vodi.
Kurjenje mrličev se lahko slika samo z reke. Če slikaš ob kuriščih, hitro plačaš kazen.
Nisem bila najboljše volje, ker sem bila zaspana, lačna in zeblo me je. Tina je bila vsa naspidirana. Spraševala sem se, kje hudiča jemlje energijo.
Ko nas je veslač pripeljal nazaj pred Guest House vpraša:" Are you happy?"
Vsi smo ga debelo gledali, vsak je nekaj zamrmral bolj sam pri sebi, nekaj kar je bilo podobno yes.
Veslač, ves nasmejan, z belimi zobmi: "If you are happy, you have to give me a tip."
Spreletela me je misel: " Pa kaj še? Pozbi, mali." Itak je ni dobil.
Najina pot je bila direkcjone v jedilnico. Zajtrk bo, verjetno, danes najina edina hrana.
Po zajtrku se odpraviva v labirit uličic, iščeva telefonsko govorilnico, mednarodno, mislim, iz katere lahko kličeš v drugo Indijsko državo. Iz hotela nisva mogli.
3x sva vprašali za pot, da sva jo našli. Kličeva dva hotela v Patni, kamor bo najin vlak, predvidoma, prispel ob 21:30, če ne bo zamud. In res si ne želim, po temi, z ruzaki iskat hotela.
Pa točno to se je zgodilo. Patna je bila najina najslabša izkušnja v Indiji. Nočna mora.
Nobenega od hotelov nisva migli priklicati. Številka ne obstaja. Jebemti Lonly ali pa Indijo. Ne vem koga.
Ob 13:30 pride šofer tuk-tuka pa naju in gremo skozi labirint ulic do tuk-tuka. Peljal naju je na železniško postajo.
Vstopiva na železniško postajo. Gužva. Polna Indijcev. Iščem belce. Zagledam samo dve starejši gospe, nuno in še eno. Grem do njiju vprašat, kje lahko pogledava na katerem tiru stoji posamezen vlak. Ena govori samo francosko, druga mi pove, da naj poslušam obvsetila po zvočniku. Krasno. Še tega mi je treba.
Kot, da ni bilo dovolj gužve, so še krave prišle čiketar kdaj so odhodi vlakov.
Greva do turist offica in vprašava kje stoji vlak za Patno. Niso vedeli. Rekli so naj prideva čez eno uro.
Ena ura je okoli, oni pa še vedno ne vedo, kje vlak stoji. Rečejo naj prideva čez pol ure ali pa naj poslušava kaj govorijo po zvočniku.
Rečem jim: "Ne razumem kaj govorijo po zvočniku."
Uslužbenec: "Ok. Počakaj tukaj. Ti bom povedal."
Ura je 15.15, vlak naj bi šel 15.30.
Spet težim na turist officu: "Kje stoji? Bojim se, da bom zamudila vlak." Čisto sem še evropsko naravnana, ne po indijsko. Zgleda, da mi indijska ležernost še ni zlezla pod kožo.
Uslužbenec: "Ne vem. Nihče ne ve. Vlak zamuja 15 minut ali več."
"Koliko zamuja?"
"Ne vem točno. Jaz sem samo turistična policija."
Vmes Tina še enkrat kliče v Patno v oba hotela, kot že prej, pa nikjer nama niso hoteli sobe razervirat. Slučajno je bila na železniški postaji govorilnica.
Po zvočniku zaslišiva da najin vlak prihaja na tir 6. Tečeva na tir 6. Na vlaku, ki je ravno prispel, piše Delhi-Malda. Moji možgančki so bili prepričani, da je zadnja postaja Patna. Torej lahko piše samo Delhi-Patna. Kje hudiča je pa ta Malda? Iščem po zemljevidu Maldo, pa je ne najdem.
Tina pravi: "Greva gor."
Jaz: "Ne, to ni to." Stopim do vrat vlaka in vprašam potnike, če ta vlak vstavi v Patni. Eden od njih reče NE.
Tina teče na platformo 5, jaz ostanem z vsemi ruzaki na peronu. Okoli mene se naberejo sami črni obrazi, umazani, zaviti v šale in nepremično strmijo vame. Kamor koli pogledam so črne oči vprte vame.
Hecno, amapk bila sem popolnoma mirna. Vse skupaj me je zabavalo.
Priteče Tina: "Peron 6.
Jaz: "Tina, ampak to ni ta vlak. Sigurno."
Tina spet teče na peronu 6 do enega uslužbenca. Jaz grem še enkrat do potnikov na vlaku in jih vprašam ali vstavi vlak v Patni. Eden mi odgovori JA.
Kaj sedaj? Prej sva kar nekaj potnikov vprašali pa so eni rekli ne, drugi da.  Bili sva zmedeni. Vedela sem, da bo vlak vsak čas odpeljal . Stojim sama na peronu s prtljago in čakam Tino. Nisem je mogla poklicat, ker sem njen telefon imela jaz. Vprašanje, če bi se sploh javila. Kaj naj naredim?
Ko tako razmišljam, zagledam Tino. Vlak je speljal.
Zakričim Tini: " Skoči gor."
Zadnji trenutek sva skočili na vlak. Še vedno nisva vedeli ali sva na pravem vlaku ali ne.