.... iščeva restavracijo. Sestradani sva. Želim si najti restavracijo na ulici, kjer lahko opzaujem dogajanje.
Okolje deluje zelo pomirjujoče, kljub neznosni gužvi in umazaniji.
Sprehajali sva se ob reki Ganges, na vsakih Gate-ih (vratih, vhodih) in po stopnicah, ki vodijo iz gate-ov do ulic, mrgoli Indijcev. Vlečejo te za rokav, ogovarjajo, ponujajo prevoz, vabijo v trgovine. Stavbe so stisnjene ena ob drugo, polno je napisov. Težko sledim dogajanu. Skoraj nemogoče se je znajti v taki gužvi. Vsake toliko po ulici prinesejo kakšnega mrliča. S Tino se drživa za roke, da naju masa Indijcev, ki se kotali po ulici, ne bi odnesla. Gledava pod noge, da ne stopiva na drek, otepava se Indijcev in iščeva restavracijo, ki nama jo je priporočil receptor. Nisva je našli, zato sva šli v tisto, ki sva jo najprej zagledali.
Prideva v neko fensi restavracijo, za indijske razmere, gostov skoraj ni. V restavraciji sta bili dve belki, mama in hči, kasneje so se naše poti še večkrat križale, nazadnje v Kalkuti, ko smo se objemale sredi ulice od veselja, da se spet vidimo, en bel par in dve Indijki. Tole mi ni všeč. Cene jedi so bile nekoliko višje kot običajno, hrana pa veliko manj okusna, kot v katerikoli restavraciji na ulici. Higijena pa ni bila na bistveno višjem nivoju.
Ko sva se sprehajali nazaj do najinega guest house, sva zavili po stopnicah, strmo navzgor, v hotel s *****, ki nima dvigala. :( V peto nadstropje, na teraso, sva morali peš.
Prideva na teraso. Vau, kakšen razgled na reko Ganges, na pot ob reki in na vse gate. Kakšen užitek je opazovati vrvež spodaj na ulici in gledati kako se belci otepajo Indijcev, ti pa imaš mir. Iz varne razdalje opazuješ dogajanje. Nebeško. Stoli so bili iz ratana, mize steklene in čiste!!! Evropski stil. Balzam za dušo in oči.
Naročiva kavo. Bila je osupljivo draga. 65 rupij (malo več kot evro). Pa saj sva vedeli, da ne bo poceni. Kavo sva dobili v vrčkih, po 3 dcl. Če bi eno naročili bi imeli dovolj. Vredna denarja.
Prideta belki, mama in hči, ki sva ju videli v restavraciji. Londončanki. Ogovorila sem ju in ju povabila naj k nama prisedeta. Pogovarjale smo se o naših doživetjih v Indiji in poti, ki smo si jo izbrale. Od vsakega popotnika dobiš kakšno koristno informacijo. Vedno. Zato navezujem čim več stikov z belci.
Tina razlaga kako trpi na sliperjih in da ji niso všeč, mama, stara okoli 60 let pa pravi: "O, niso vama, všeč? No, meni je pa prav zabavno."
Dobro, da nisva videli najinega ksikta, kakšenga sva naredili, ko sva se spogledali. Svaka čast mami, prav občudovala sem jo. Ko je bilo nama s Tino najbolj hudo na vlaku, sva si razpoloženje dvgovali z vprašanjem: "A si predstavljaš najine mame na tem vlaku?" Crkavali sva od smeha, ko sva si poskušali predstavljat njune ksihte.
Sprehajava se ob reki. Ko prideva do glavnega kurišča, so ravno gorela štiri trupla. Izgleda kot nekakšen mini kres. Poleg je ležalo truplo, ovito v njihove zančilne žive barve in čakalo, da pride na vrsto za sežig.
Če tvoj pepel vržejo v Ganges greš v nebesa, zato si vsi želijo umreti v Varanasiju. V ta namen imajo tudi hiralnice za umirajoče. Ne sežgejo nosečnic, otrok, ljudi, ki so umrli od kačjih pikov in gobovcev. Te kar vržejo v Ganges. Nisem izvedela zakaj. Vedno sem mislila, da goreče truplo spustijo po reki, pa ni tako. Ob reki ga zakurijo, potem pepel naložijo na ogromne krožnike, ki jih odnesejo na čoln. Ko so dokaj oddaljeni od obale, stresejo pepel v reko.
K nama pristopi Indijc in nama razlaga, da jih skurijo 200 na dan ter, da kremiranje poteka 24 ur na dan. Ker se ravno ne zmeniva zanj, nama pravi, da ni dovoljeno tako blizu gledat kako jih kurijo iz spoštljivosti do žalujočih in naju vabi naj mu slediva na neko streho. Tina mu kar sledi.
"Tina, to mi ni všeč. Greva drugam."
"Romana, drugače ne bova nič videli."
Greva po stopnicah za Indijcem na vrh strehe. Nisem imela dobrega občutka.
Indijc kar naprej nekaj govovori, zraven so ležali trije klošarji. Nemir v meni je naraščal.
"Tina, ta tip mi gre na živce. To mi ni všeč. Greva."
Obrneva se, da greva, ko nama Indijc reče:"Morata dati nekaj denarja klošarjem. To je dobro za vajino karmo."
Meni je zavrela kri. "Pri nas ne verjamemo v karmo. Dam ti 5 rupij (manj kot 10 centov)."
"Ne, ne, to je premalo. Vsaj 100 rupij (skoraj 2 evra). To je dobro za vajino karmo."
"5 rupij.", iz oči so mi, po moje, že švigale strele.
"Ne drobiža. Potem pa pojdita."
Šli sva nazaj do guest house, nočilo se je že in skozi okno gledali kako pepel pokojnika nesejo na čoln in ga nato stresejo v vodo.
Ganges deluje neverjetno pomirjujoče. Tako sem si želela, da bi šla sedet na stopnice in opazovati reko ter dogajanje, pa sem bila preveč utrujena in vedela sem, da me Indijci ne bodo pustili pri miru.
Zaspali sva že ob 20h. Na smrt utrujeni, siti Indijcev, siti Indije in siti velikih mest.
Prepričani sva bili, da sva v Varanasiju dva dni. Še dobro, da sva pogledali karto za vlak. Sleeper iz Varanasija proti Patni gre že jutri popoldne. Vse skupaj je preveč naporno. Ne jeva, ne pijeva in slabo spiva. Še dva dni bosta naporna. Ko prideva v Dargeeling bo vse veliko lažje. Samo to upanje naju je še pokonci držalo. Tino pa misel na Goa-o in na peščene plaže.
Jutri zjutraj gremo s čolnom po Gangesu. Dobimo se že on 6.10, da bomo dočakali sončni vzhod na reki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar