Indija, 4 del

Ponoči so me zbudile opice, ki so se podile po strehi in pred vrati najine sobe. Kar srh mi je šel po koži zaradi njihovega vreščanja. Prav shraljivo. Živa se jim ne pokažem pred očmi.

Ob 5h zvoni ura. V Taj Mahal-u sva nameravali biti ob 7h, ko še ni ljudi. Nisva vedeli, da se odpre šele ob 8h in da imava do vhoda v Taj Mahal dve minuti peš. Mislili sva da morava še rikšo najeti. Dovolj dogodkov, da so Tino spravili v slabo voljo. Bili sva utrujeni, neprespani in izčrpani od potovanja. Saj je prvotni načrt bil veliko bolj ohlapen, ravno zato, da ne bova preveč utrujeni, ampak naju je Delhi pognal v beg pred velikimi mesti. Čimprej sva hoteli do Dargeelinga in do Goe. Druga stvar, ki je Tino spravljala ob živce vse do Goe, na Goi pa mene, pa je bila počasnost. Izgleda, da je edina prestava, ki jo poznajo rikverc. Prva je prehitra.

Na kavo sva čakali 20 minut, na dva pečena jajca pa pol ure.

Želeli sva videti Taj Mahal ob sončnem vzhodu, vendar je ozračje v velikih mestih preveč onesnaženo, da bi videl sončni vzhod ali pa sončni zahod. 
Vstopnina je bila 750 rupij (14 evrov). Pred vstopom te pregledajo kot na letališču, Tini so odkrili cigarete, mene je pa skrbelo, da nama ne odkrijejo brinovca. Dokler ni oddala cigaret je niso spustili naprej.
V Taj Mahalu je polno vojske. Kako sem vesela, ko vidim v Indiji policijo ali vojsko, takrat ti dajo trgovci in rikšarji mir.
Uživava v razgledu Taj Mahala in okolice. Počasi postaja vroče in slačim pulover za puloverjem. kar naenkrat imam polne roke cunj. Zoprno je, ker so tako velike temperaturne razlike in te zjutraj zebe, popoldne se skuhaš, zvečer pa spet zmrzuješ.
Vse klopce so bile zasedene, razen na eni je sedel vojak. Sam. Pogovarjal se je po mobitelu in midve se prisedeva, saj ga itak nič ne razumeva. Bil je visok, kar za Indijce ni običajno, s puško ob sebi, izgledal je robusten. 
Uživava na sončku, miru in nič ne govoriva. Poslušava ptičje petje in govorico vojaka, ko zaslišiva: "I love you."
Spogledava se. Nobena ni bila popolnoma prepričana, da je prav slišlala. Nato še enkrat: "I love you." in še enkrat in še enkrat. Nama je šlo na smeh. Nisem navajena, od enega robustneža, po izgledu, v uniformi in s puško, poslušati kako ves meden po telefonu govori I love you.
Tina: "Pejt greva, jest ga ne morem več poslušat."

Aja, nič nisem opisala Taj Mahala. Stvar okusa. Tina je bila fascinirana in odločena, da še pride. Jaz pa ne. Ok, saj za videt je, ampak še enkrat pa res ne bi prišla. Grobica kot grobnica. Po platoju okoli Taj Mahala ne smeš hoditi v čevljih, ampak bos ali pa si moraš navezati vrečke na čevlje. Čudaki. :) 
Mi ne razumemo njihovih navad, oni pa naših ne. 

Grem še na wc, preden jo mahneva po Agri. Na stranišču zagledam štiri starejše gospe, ki govorijo slovensko. Pridem jim za hrbtom in rečem: "To je pa lepo še koga slišat, da slovensko govori."
Kasneje izvem, da me je Tina slišala in si mislila: "Kaj pa je z njo? A zdej se že sama s sabo pogovarja?"
Kakšno veselje. Ne znam povedat kakšen poseben čar in veselje je ko srečaš Slovenca na drugem kontinentu. Potem smo padle v debato skupaj s Tino in smo si sigurno pol ure izmenjavale izkušnje v Indiji.

Zapustiva Taj Mahal. Ulica pred Taj Mahalom je že oživela in prodajalci so v bojni pripravljenosti. Pred prvo trgovino že naju dva obkolita in naju ne spustita naprej. Na vsak način želita, da stopiva v trgovino z izdelki iz kamna. Ok, pa greva. Kakšni prodajalci?! Zmeniva se, da tokrat bova midve njih zjeb... Delava se, da naju zanimajo vsi ti izdelki s poldragimi kamni, prodajalca sprašujeva in želiva, da mana čim več pokaže,... ko stopijo v trgovino najine Slovenke.
"A vidve sta tudi tukaj?"
"Če pa te zvlečejo v tgovino."
"Tok so sitni, sploh te ne spustijo naprej. No, punce vsedmo se, naj nam pokažejo kaj imajo, potem pa gremo."
Občudovala sem kako so vse lahkotno vzele, nobene jeze in slabe volje. Tako pač je. Sprejele so situacijo v kateri so.
Tina reče prodajalcu:" Tole in tole bom vzela," prej se je še cenkala za ceno, "samo moža grem poiskat. Pridem nazaj. Da ne boste prodali. Pridem nazaj."
Trgovec ves srečen: "Yes, yes."
Ko stopiva na ulico si misliva: jebi se.
Do konca ulice so naju poskušali zvleči v vsako trgovino.

Na ulici stopim do prodajlca pijač, po vodo. Reče mi 20 rupij. Včeraj je bila voda 10 rupij, danes je pa že kar 20.
"Ne. Daj mi denar nazaj."
"Ok, ok, 10 rupij."
"Cigani."

Ko se sprehajava po Agri in iščeva menjalnico za sabo zaslišiva: "Exceuse me, exceuse me."
Obrneva se in zagledava ubogo, prestrašeno Kitajko, ki vleče kovček za sabo z vodičem v roki, za njo pa, v četici, vsaj 5 Indijcev.
Nekaj naju sprašuje za nek hotel. Obkolijo nas Indijci, poslušajo naš pogovor in nam skačejo v besedo.
Rečem jim: "Rade bi bile same. Nas lahko pustite?"
Večina se jih umakne, dva pa kar vstrajata.
"Vidva tudi."
Ko smo bile same začne Kitajka šepetati, kot, da nama bo povedala eno največjih skrivnosti. Kaže nama kitajski vodič (sorry, ampak heroglifov ne znam brati) in spračuje o hotelu. Zelo slabo je govorila angleško in težko smo se sporazumele. Videlo se je, da je prestrašena, izgubljena in zmedena. Lahka tarča za Indijce. Svetovali sva ji najin hotel: "Ni poceni, ampak je vreden svojega denarja. In odlično teraso ima."
Spraševali sva se kako sama potuje po Indiji. Ne bi bila v njeni koži. Zasmilila se nama je.

Najdeva menjalnico, zamenjava denar in greva naprej po ulici, ker sva si zaželeli kosilo.
Prideva do interneta. Saj res. Letalske karte. Tokrat je šlo kot po maslu. Včeraj sem bila očitno preveč utrujena, da bi videla zakaj me v zadnejm koraku ni spustilo naprej. Kupiva letalski karti. V 10 minutah sva dobili e-ticket na mail. Sprintava in to je to. Čisto preprosto.

Na ulici naju ogovri prodajalec srebrnine. Običajne fore. "I have jelewry shop, good price. Where are you from?..."
"Slovenija."
"O, Slovenija! Imam dobrega prijatelja iz Slovenije."
"Ja, to imate vsi."
"Ne, res. Počakajta. Počakajta." in skoči v trgovino po nek zvešček. Pokaže nama. Neka Simona iz nem kje je prd 10 leti bila v Agri in mu je napisala v slovenščini prijazno posvetilo.
Povabi naju v trgino in zatrjuje, da se želi samo pogovarjati, da nama ne bo nič prodajal.
"Tina, če bo začel prodajat, samo vstaneva in greva."
Res ni prodajal. Pogovarjali smo se o življenju v Indiji in v Evropi. Vse Indijce hudičevo skrbi število ločitev v Evropi. Vsi so zgroženi nad našim družinskim življnejem. Eno uro smo se pogovarjali. Nato naju vpraša, če bova čaj. S Tino se spogledava. Pritrdiva. Drug moški, ki je bil še v trgovini, visok, mlad Indijc, zaraščen z belo kapco na glavi, pravi muslič, je šel po čaj. Čez približno 20 minut se vrne s čajem v plastični vrečki in tremi majhnimi plastičnimi kozarčki. Nalije nam čaj. S Tino se nama podijo iste misli po glavi: "Je varno? Kaj pa če so notri uspavala? Bom počakala, da najprej on spije." In dokler ni prodajalec spil čaja, ga tudi midve nisva.

Zvečer sva imeli vlak za Varanasi. Vzameva tuk-tuk do železniške postaje. Na cesti je bila nepopisna gužva. Drenajo se rikšarji, avtobusi, tuk-tuki, avti, pešci in kolesrji. Pa tudi kakšna krava se vmes najde. Rinejo eden v drugega, trobijo, ampak nihče se ne sekira. Nekateri vozijo brez luči. Vse popolnoma mirno sprejmejo. Mesto je tako polno smoga, da me sili na kašelj. Uživam v tem azijskem prometnem kaosu. Vedno sem. Ko se najbolj zabavam, se nekdo zaleti nam v rit. Voznik tuk-tuka se samo obrne, pogleda kdo ga je zadel in mirno pelje naprej. Nisem mogla verjet. Na voznikovem obrazu ni bilo zaznati nobenega sledu jeze. Pridemo do železniške.  Računal nama je 180 rupij (3 evre). Dam mu 200 rupij. Voznik se mi zahvali in se naredi neumnega.
"Vrni mi 20 rupij."
"Nimam drobiža."
"Pa pojdi zamenjat."
Nisva mu hoteli pustiti 20 rupij zaradi odnosa, ki ga je imel do naju.

Na železniški sva bili dve uri pred odhodom vlaka. Stali sva celi dve uri, ker je bilo preveč umazanije, da bi si upala kam vsesti.
S Tino debatirava, se občasno razkuživa z brinovcem. Indijci bolščijo v naju. Začutim, da mi je nekaj stopilo na nogo. Tina začne vreščat in skakat: "Podgana. Podgana ti je šla čez nogo."
"Ja, sem čutila." bila je tako hitra, da je nisem videla.
"Ti nisi normalna! Kako si lahko tako mirna."
"Kaj pa naj naredim?"
"Ti nisi normalna! Ti nisi normalna!"
Še več Indijcev se nabere okoli naju in bili sva glavni atrakciji. Kako jih je zabavalo Tinino vreščanje vsakič ko mi je šla podgana čez nogo.

Potem pa eden od Indijcev pokliče Tino k sebi in ji na železniških tirih kaže podgane, ona pa jih lovi s fotoaparatom. Nobena fotka ni uspela.

Končno prispe vlak. Stopiva na vagon. Mene je odneslo ven. "To je sigurno pomota. To ni pravi vagon."
Grem še enkrat preverit številko vlaka in vagon. Pravi je. Oblil me je mrzrel pot.
Greva nazaj na vagon. Občutek groze se je širil po mojem telesu.
Vlak je bil natrpan z Indijci. Postelje so bile v treh nivojih. Nobenih zaves. Umazano. Smrdljiv, zadušljiv zrak.
"A z 80 smrdečimi, prdečimi Indijci bom spala 13 ur?"
Tina je doživela tak šok, da je bila naslednje jutro na robu živčenga zloma.
Srečo sva imeli, da so bila najina ležišča čisto na vrhu. V mislih sem se zahvalila prodajalcu kart v Delhiju.
Ko sva se namestili, si izvlekli spalke in odejo, sem se poskušala umiriti.
Mislila sem si: "Ok. To je to. Saj ni tako slabo. Ni mi všeč, ni pa neznosno."
Umirila sem se in zaspala. Tina pa ne. Preden je zaspala je pizdila, preklinjala, da to ni človeka vredno potovanje. Na jok ji je šlo. Odločena, da v Varanasiju najdeva vse druge opcije, samo, da ne greva več na spalnik.

Pa sva šli. Še 3x. :)