Indija, 5 del

Danes smo 3.2.2010. Ura je 7 in ravno sem se zbudila. Še vedno sva na vlaku. Okoli že hodijo kontrolorji. Zvečer in zjutraj se tujci vpišemo v njihove knjige. Zahtevajo ime, priimek, datum rojstva, destinacijo, od kje do kje potuješ, narodnost, št. ležišča in podpis. Podobno je ko greš na internet. Nekje zahtevajo celo potni list in ga fotokopirajo, isto je, ko se v hotelu prijaviš. Če bi imeli vse podatke v neki bazi podatkov, bi vsako uro praktično vedeli kje se giblješ. Ker pa se ti podatki beležijo v knjige, je stvar malo manj sledljiva v danem trenutku. Takšna "varnost" je baje zaradi terorističnih napadov, ki se zadnje čase kar vrstijo po Indiji. No, ja, če bom tisto minuto, ko bo eksplodirala bomba na tistem mestu, pač bom. To je še najmanj kar me skrbi v Indiji.
Namesto ob 8 zjutraj smo v Varanasi prispeli šele ob 12.30. Vzeli sva prepaid taxi (tuk-tuk), ki je stal 65 rupij (malenkost več kot evro). Bili sva utrujeni in sestradani, saj na vlaku jeva samo kakšno banano in piškote, ter skupaj spijeva liter vode, ker se ne upava na wc na vlaku.
Hrana, ki jo prodajajo na vlaku, tako mamljivo diši, pa si je ne upam jest. Ko vidim, da jo naložijo v časopisni papir kar z umazanimi rokami, me vse mine. Sorry, imam pa preveč rada moj prebavni trakt.
Ni hujšega, da si sestradan, hrana ti je ponujena, pa še omamno diši in si je ne upaš jesti.
Tina je bila jezna. Imela je solzne oči. Končno me vpraša: "Kako si lahko tako mirna?"
"Tina, to je zate najhuje kar se ti je zgodilo na potovanju. Če bi dala mojo popotniško šolo skozi, verjemi, da bi bila tudi ti mirna. Če bi doživljala to, kar sem jaz v Albaniji, ko je tovornjak z gumo zapel Maksa za motor in ga vlekel za sabo, jaz sem pa lahko vse skupaj samo nemočno opazovala in ko se voziš po razritih, makedamskih cestah, ki sploh niso primerne za motor, ti nasproti pripelje tovornjak, po tvoji strani in ti trobi, da se umakni, ti se pa nimaš kam. Ko spoznaš, da pravilo, ko je jači taj tlači, pomeni dobesedno. Ko nisi prepričan, da boš živ prišel na cilj, še manj v enem kosu. In na albansko-črnogorski meji prideš utrujen, ne čutiš rok, ne nog, celo telo te boli, motor in kombinezon, ki sta bila prej črna, sta sedaj bela in policaj vse tipe na motorjih spusti skozi brez problema, ko pa vzame moj potni list, ga gleda in gleda, potem reče: "Žensko, a?" in še nekaj preverja in počutiš se, kot da si z drugega planeta, zato ker si ženska in voziš motor.
Verjemi, to da si 15 ur na umazanem, smrdljivem vlaku, je najmanj kar se ti lahko zgodi."
Voznik ustavi in nama nakeže smer v kateri morava nadaljevati pot. Znašli sva se v labirintu ozkih ulic. Ulice so bile tako ozke, da se lahko srečata samo dva človeka in bile so polne kolesarjev, Indijcev, motoristov, krav, psov, umazanije, dreka in urina. V skoraj vsaki trgovini sva vprašali za pot so Scintia guest house. Vsak nama je rekel po tej ulici naravnost. Ampak, vsaka ulica se konča in prideš do razpotja in spet ne veš kam. Na koncu naju starejši Indijec odpelje do guest house-a, seveda sva za to dražje sobo plačali. Gledali sva samo pod noge, da nisva stopli na kravji ali pasji drek. Nikjer drugje ni bilo tako umazano kot v Varanasiju. Veseli, da sva prišli do Scintia guest house-a, vprašava za sobo. Lastnik nama reče:"Imamo samo sobe z balkonom za 1900 rupij (30 evrov)."
"Ne." in se obrneva da greva poiskati drugo prenočišče
Lastnik:"Imam še eno sobo brez balkona za 480 rupij."
Greva pogledat sobo. Bili sva presenečeni nad čistočo. Pogled je bil na reko Ganges. Lahko sva gledali kako pepel stresajo v reko in ves obred pogreba. Brez pomislekov sva vzeli.
Lastnik nama je rekel:"Veliko ljudi bo prišlo do vaju. Želeli bodo z vama govoriti. Ne pogovarjajta se z njimi. Ne hodita v trgovine, ko vaju bodo vabili. Ne sprejemajta hrane in pijače od domačinov na ulici, ker lahko zmešajo uspavala notri in ko zaspita vaju bodo ukradli. Držita se skupaj. Če vaju kdo vabi, da mu sledita v ulice, se mu umaknita, ker so nesramni in žalijo. Rečita samo namaste, thank you. Tako jima povesta, da jih spoštujeta, ampak ne želita imeti opravka z njimi. Če vama bodo sledili, jih ignorirajta."
Odšli sva na lov za restavracijo....