Ura zvoni. "Kaj hudiča je meni tega treba? Kdo na dopustu vstaja ob 4h zjutraj? Še za v službo ne vstanem tako zgodaj.", bila sem tečna in utrujena. Poln kufer sem imela te Indije. Tina pa itak ne spregovori niti besede, dokler ne pride k sebi. Če sem kdaj zjutraj kaj govorila, kar se redko zgodi, mi je samo rekla: "Si lahko prosim tiho?"
Spet zbudiva receptorja, da nama odklene vhodna vrata in stopiva v noč. Mirno. Toplo. No, v flisu in z 15 kg ruzakom na hrbtu, me ni zeblo.
Mimo naju steče nekaj cvilečega. Bili sta dve podgani, ki sta se skrili v luknjo v škarpi. Rečem Tini:"Končno! Pravijo, da je v Indiji polno podgan. Midve sva rabili 4 dni, da sva jih videle."
Tina:"Mmmmm."
Prideva do ulice. Najprej pogledava levo, nato desno. Na levi stojita dva tuk-tuka, na desni eden. Nikjer nikogar. Pod enim od tuk-tukov je ležal potepuški pes, ki je začel lajati, ko naju je zagledal. Nič se ne zgane. Samo veter pometa listje. Smrtna tišina. Prav uživala sem v tem miru.
Stopiva do najbližjega tuk-tuka in na zadnejm sedežu zagledava v odejo zavito telo. Indijci imajo navado, da spijo čez glavo pokriti. Potrkava po plehu:" Hello!! Hello! Exceuse me!" Nič. "Truplo" se ne zgane. Greva čez cesto do drugega tuk-tuka. V njem isto leži, v odejo, zavito telo. Spet trkava po plehu:"Hello! Hello!" Voznik plane pokonci, kot, da bi ga nekaj izstrelilo.
Tina:"Bi naju zapeljali na železniško postajo?"
Voznik:"Ja."
Tina:"Koliko?"
Voznik:"Kolikor hočeta."
Ugotovila sem, da ko so Indijci utrujeni, ne barantajo in vedno ti rečejo plačaj kolikor hočeš.
Kakšno mizerno življenje. Ves dan so v tuk-tuku in še spijo v njem. To je njihova služba in dom obenem. Začutila sem sočutje do njih.
Ko naju je pripeljljal na železniško postajo sva mu plačali 50 rupij (malo manj kot evro). Bil je zadovoljen.
Po železniški postaji se sprehajajo suhi, zaraščeni in umazani klošarji, zaviti v umazane oddeje. Prvi indijski potniki se zbujajo in pluvajo po tleh. Nič prijeten pogled.
Ura je bila 5. Vlak gre ob 6.10, če ne bo zamude. Tina se sprehaja po železniški postaji in išče kavo, jaz ostanem z ruzaki in vso ostalo prtljago na peronu. Čakam, čakam, Tine nikjer. Mine 10 minut, mine 15 minut, mine 20 minut, ko se končno prikaže s kavico. Jaz sem uživala. počutila sem se mirno in varno. Ni me motila umazanija, ni me motilo, da so se trije Indijci, brkati, znemarjeni deci potavili nasproti naju in s svojimi črnimi očmi strmeli v naju. Jaz sem preprosto uživala. Ta zgodnja ura, ki Indijce čisto dotolče, je zlata vredna.
Pripelje vlak. Železna škatla z železnimi roletami. Pri nas so takšni tovorni vlaki. Klopi na vlaku so bile ena nasproti druge, tako, da si se gledal s tistim, ki ti je sedel nasproti. Klopi so bile za 3 ljudi. Okoli naju se nabutajo sami moški, indijske sorte, se razume.
Tini se je mešalo. Jezila se je na Indijce, preklinjala, srepo zrla v njih, meni pa je bilo ravno. Jaz sem uživala.
Vlak je vozil skozi podeželje. Ljudje živijo v slamnatih kočah ali pod šotorom. Deja vu. Vse to sem že enkrat videla. V hipu sem se prestavila v Afriko. Dve različni celini, različni rasi in različni kulturi, na podeželju pa živijo isto.
Opazovala sem ljudi na vlaku. Vsi so umazani in zanemarjeni in strmijo v belce, tokrat v naju.
Naekrat zaslišiva Indijce, ki so se med seboj nekaj pogovarjali. Razumela sem samo besedico Agra. Vprašam moške nasproti naju:"Katero mesto je to?"
"Agra."
Čudno se nama je zdelo, da je to Agra. V Agro bi morali prispeti ob 11h, sedaj pa je 10.30. Ne verjamem, da so Indijski vlaki na začetku v zamudi (zamujali smo 10 minut), na koncu pa pol ure prehitro prispejo na cilj. Na prednjih sedežih opziva dva belca. Greva do njiju. S skupnimi močmi in Lonly Planetom ugotovimo, da je to Agra-Idah, ena od 5 železniških postaj v Agri. Na naslednji postaji, Agra-Cant, smo izstopili.
Prideva iz železniške postaje. Hijene naju že čakajo. Ni me motilo. Pozdravila sem jih: "Zdravo, hijene." Do njih sem bila prijazna. Tudi oni niso bili več tako vsiljivi.
Opažam, da ko jaz ne odreagiram jezno in agresivno, so tudi oni bolj prijazni in manj silijo v tebe.
Tina je določila hotel iz Lonly Planeta, Kamal hotel.
Tina: "V ta hotel greva pa naj stane kolikor hoče. Na vrhu imajo teraso s katere se vidi Taj Mahal.", in kar poskakuje.
Vzameva sobo za 900 rupij (14 evrov). Drago za Indijo. Kopalnica pa je bila za silo. Še vedno si nisem upala bosa na tla stopit in wc sva takoj razkužili.
Bili sva sestradani. Greva v restavracijo ob cesti, Joney's Place. Dokaj drago, če primerjam z Delhijem, kjer sva dali za kosilo okoli 80 rupij, tukaj 140. Všeč mi je bilo, da so skuhali takoj, sveže. Za vsakega gosta posebej.
Po kosilu greva na hotelsko teraso na kavo in uživava v pogledu na Taj Mahal, potem pa na internet. Potrebujeva letalske karte. Še vedno jih nisva kupili. Hočeva kupit letalske karte preko Make my trip. Ne gre. Pošljem sms Janu (ime je izmišljeno) v katerem ga vprašam kaj naj naredim. V tistem trenutku kontaktira z mano preko gmail chata. Bila sva ves čas na liniji, ko sem kupovala karte, dajal mi je nasvete, ker on kupuje preko Make my tripa že nekaj let. Ni šlo. Bilo me je strah dati številko kreditne kartice, ampak drugega mi ni preostalo. Klofam po tipkovnici in nikakr me ne spusti skozi zadnji korak. Tina je popolni analfabet glede računalništva, tako, da sem bila odvisna sama od sebe. Počutila sem se tako sama in nemočna med miljardo Indijcev. Najraje bi se sesedla v kot in se zjokala. Če ne kupiva letalskih kart sva v riti in to globoko. Jan se je ponudil, da nama bo on kupil karte, če ne bo šlo drugače.
Na internetu iščeva poslovalnico od SpiceJeta v Agri. Ni je. Najdeva samo telefonsko številko v Delhiju. Kličeva tja, dobiva zvezo, potem pa se nihče ne javi. Bila sem nervozna, izmozgana in utrujena. Očitno je Jan moje zadnje upanje ali pa letališče.
Janu pošljem sms: "Težko mi je." Dobim odgovor: "Vem. Sam sem se prvič soočal z istimi problemi."
Šli sva na teraso hotela, da se sprostiva in premisliva kako naprej.
Tina: "Do you have beer?"
Natakar: "Yes."
Tina: "Yes?"
Da nama je prinesel pivo, je trajalo 20 minut, ker so ga šli iskat, ne vem kam, in ga prinesli zavitega v časopisni papir.
Spijeva pivo, se skulirava, uživava v sončnem zahodu in gledava Taj Mahal. Spet začnem uživat.
Na terasi se je nabralo že veliko belcev in natakar samo nosi steklenice zavite v papir.
Jutri je še en dan. Čakal naju je Taj Mahal in nakup letalskih kart. Zgodilo pa se je veliko več kot samo to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar