Indija 2. del

1 slika: Paraganj vDelhiju.

2 slika: pomivanje posode pred gostilno

Kot sem prejšnjič obljubila, nalagam fotke. To je Delhi, ulica Paraganj, zjutraj okoli 9h, ko je še vse mrtvo in ni nikjer nikogar. "Lepo", a ne?

Danes je tretji dan najinega potovanja. Ura je 5 in odpraviva se na železniško postajo. Zbudiva receptorja, da nama vrata odpre.

Stopiva na ulico.

Zanimiv občutek.

Tema je. Po ulici se podijo potepuški psi. Veter se igra z listjem. Toplo. Čez ulico brezdomec kuri ogenj, malo stran od njega, stara ženska sedi ovita v umazane odeje. Oba nepremično strmita v naju. S tistimi črnimi očmi niti enkrat ne pomižikneta.

"Upam, da si ne mislita: O poglej dve vreči denarja gresta! A si čmo malo sposodit?", so se mi misli podile po glavi. Nisem se počutila popolnoma varne, ko se sicer v Aziji.

Zgledava starega rikšarja, ki se pelje proti nama. Ker se ni nič ponudil, da naju kam pelje (čudno, očitno je bila utrujenost prevelika), sva ga ustavili in prosili, če naju pelje do železniške postaje. Privolil je. Za 40 rupij. 40 rupij (malo več kot pol evra) za 600m? A se on heca? To pa ne! 20 rupij. Pristane. Ko naju je vozil po ulici sem videla kako bedno je lahko človeško življenje. Nekaj brezdomcev je ležalo zavitih v odejo, še ena stara gospa, ki se greje ob ognju. Rikšar, ki naju je vozil je bil star in zgaran možakar. Imeli sva dva težka ruzaka in še midve. Res je težko poganjal kolo. Pot je tekel iz njega. Začutili sva neko sočutje do njega. Prispemo do železniške postaje. Rikšarju plačava 30 rupij (pol evra), 10 rupij napitnine. Bil je vesel. Čim sva stopili z rikše, indijske hiene že planejo na naju. Grabijo za najine ruzake. "Ura je malo čez 5 in že se moram kregat. Zame je to prezgodaj.", si mislim, ko njim jezno rečem :"Do not touch! Go! Go!" Če jim dovoliš, da ti ruzak nesejo do vhoda postaje, želijo plačilo.

Prideva na peron. Po tleh ležijo sami Indijci. Nekateri imajo že narejene, improvizirane postelje. Na sredini perona je narejen splahovalnik, da si lahko umiješ zobe in obraz. Hecno je opazovati, kako nekdo na peronu vstane, izvleče zobno krtačko in pasto, si umije zobe in obraz, potem izvleče ogledalo, se počeše, ženske namažejo obraz s kremo, zložijo postelje in gredo dalje.

Nihče ne tečnari ali naju ogovarja. Očitno je še prezgodaj.

Mimo naju prideta dva belca. Stara sta okoli 40 let. Nasmehnili smo se eden drugemu. Iz obeh strani je bilo čutiti olajšanje.

Prispe vlak. Uslužbenci takoj nalepijo spisek potnikov z imenom in priimkom ter starostjo. Isti podatki so na karti. Potem sprevodnik primerja seznam potnikov in karto. Podatki se morajo ujemat. Sedeti smeš samo v vnaprej določenem vagonu in sedežu. Tudi to ti piše na karti. In glede tega so zelo striktni, razen če mu pokžeš kakšno rupijo.

Šipe niso videle praška in vode, odkar so vlak izdelali. Najprej nekaj nos vihava, potem sva bili prijetno presenečeni. Po zvočniku so, v odlični angleščini, napovedali odhod vlaka in na vsaki postaji so povedali kje lahko kupiš karto in kam naj se obrnejo turisti. Takoj zjutraj so prinesli dva piškotka in čaj. Malo kasneje pa zajtrk, marmelado, margarino in kos kruha in še enkrat čaj. Zajtrk sva odklonili. Pogled na pomivanje posode, včeraj na ulici, je bil preveč živ.

Pokrajina je bila čudovita. Vaščani so imeli kamele vpražene v voz. Prvič sem to videla. Mikalo me je, da bi stopila z vlaka in šla v vas, ne pa v še eno veliko mesto. Danes mi je žal, da tega nisem naredila. Saj naju ni nikjer nihče čakal, nič ni bilo rezervirano, nihče naju ne bi pogrešal.

Prispemo v Jaipur po 5 urah vožnje. Stopiva na ulico in evo, hiene, planejo na naju. Kako sem jih sita! Potolkla bi jih. Res. Zagledam belko in greva do nje, želela sem izvedeti, kje je prepaid taxi. To je državni taksi, ki ga plačaš v naprej, da te ne vozijo po mestu od trgovine, do trgovine in ti na koncu mastno zaračunajo. Indijci so mi itak rekli, da ga ni, ko sem jih vprašala kje je. Midve s Tino mahneva proti belki, Indijci pa za nama v vrsti, kot mlade race za mamo. Potem nas tri obkolijo in poslušajo naš pogovor in nam skačejo v besedo. Belka, mlada punca, je čisto znorela:"Pustite ju pri miru. Vedno obstaja prepaid taxi. Pravico imata, da sami odločata.", je vpila na njih. No, potem pa je le čudežno začel obstajati prepaid taxi.

Najin rikšar je bil prijazen, mlad Indijec, s celo tubo želeja na glavi, v trenirki, srednje rjav, kot kakšen naš čefur, dokler....

... dokler nisva zavrnili njegove "gostoljubnosti in pomoči", da nama pomaga najti hotel. Tisti, ki sva si ga najprej izbrali je bil za zjokat, ampak po vseh kolobocijah, ki jih ne bom opisovala, ker bi bilo predolgo, sva, na koncu, pristale v tem hotelu. No vsaj toplo vodo je imel in restavracijo na terasi. To je pa tudi nekaj.

Prispemo do Evergreen guesthouse.

Rikšar:"Kaj pa moje plačilo?"

Jaz: "Kakšno plačilo? Saj sva že plačali."

Rikšar:" To je bil prevoz do Evergreena, jaz pa sem vaju še okoli vozil."

Tina gre že prej na recepcijo in ker me ni bilo za njo, se vrne, razpištoljena, da je kaj. Take je še nisem videla.

Tina:"Koliko?"

Rikšar:"Kolikor hočeta."

Tina:"Koliko?"

Rikšar:"25 rupij."

Tina:"Nimam drobiža. Imam samo 10 rupij."

Rikšar:"To je premalo."

Začeli so se nabirati Indijci okoli nas in poslušali naš prepir.

Tina:"Imam samo 10 rupij drobiža."

Rikšar:"To ni moj problem. Pojdi zamenjat."

Tina:"Če želiš, da ti plačam, mi daj račun."

Rikšar:"Ne morem ti dati računa, ker delam za prepaid taxi."

Tina:"Potem ti ne bom plačala." ..... ta dialog se je ponovil še 5x, potem pa je rikšar rekel:"Daj mi 10 rupij in pojdita." Bil je besen.

Tina:"Prokleti dihur črni."

Popoldne sva si ogledali rožnato mesto. Celo mesto je pobarvano na roza. Znotraj mesta je palača Hawa Mahal, zgrajena leta 1799. Zgradil jo je Maharaja Swaja Pratap Singh, ki je imela okoli 300 okenj, če sem si prav zapomnila, da je gledal življenje v mestu in procesije. Res zanimiva zgradba. Vredna ogleda.

Bili sva sestradani, saj ves dan nisva še nič jedli. Iskali sva Indijsko restavracijo in ker je nisva našli, sva razočarani pristali v McDonaldc-u.

Kmalu sva šli spat. Dan je bil dolg. Znoči se okoli 19h in postane mrzlo.

Naslednji dan. Nisva mogli vstati. Bili sva utrujeni, utrujeni, utrujeni. Komaj se skobacava iz spalk okoli 8h. Takrat niti slutili nisva kako čudovit dan naju čaka.

Opotečem se proti umazani kopalnici, kjer se nisem upala z boso nogo na tla stopit. S sabo sva imeli dva paketa alkoholnih robčkov in najprej sva v vsaki sobi razkužili wc. Itak, da je bil robček črn. Potem rukneva brinovec, da se še od znotraj razkuživa in greva na zajtrk. Kakšen mir! Hvaležni sva bili, da nama ni treba iskati restavracijo na ulici in se ukvarjati z Indijci. Na koncu niti ni bilo važno kakšna je soba, veliko več je bilo vredno, da v miru pojeva zajtrk.

Jaz:"Šit, Tina! Letalske karte! Kje jih bova dobili? Komu zaupati?"

Med zajtrkom brskava po internetu in iščeva poslovalnico od Jet Airways v Jaipurju ali Agri. Najdeva jo v Jaipurju. Natakar nama razloži, kje je to.

Prideva do poslovalnice. Zaprta. Kako? Kako?

"Tina, kateri dan je danes?"

"Nedelja."

"Šit. To se mi vedno zgodi na potovanju, da ne vem kateri dan je. Kaj pa sedaj?"

"Greva v Amber Fort."

Ustavi nama tuk-tukar z že znanim vprašanjem: Where are you going?. Za pot do Amber Forta in nazaj, ter da naju tam čaka nekaj ur, je računal 400 rupij (6,25 evra). Amber Fort je od Jaipurja oddaljen 12 km.

Amer Fort je mogočna trdnjava z obzidjem. Noro lepo. Sredi ničesar.

Sprehajava se po trdnjavi med labirintom sob, hodnikov, stopnic, vrtov, dvorišč, ko se nenadoma pred nama pokaže indijski uslužbenec in nama z roko pokaže naj mu slediva. Vodi naju še eno nadstropje višje na najvišjo teraso trdnjave, kjer se lepo daleč okoli vidi okolica (sam kamen). Počaka, da si ogledava in nama spet nakaže naj mu slediva. Nekje na poti se mu skrijeva, ker sva mislili, da bo potem želel denar od naju, češ, da je bil najin vodič. Veseli, da sva se ga znabili, ugotoviva, da sva v labirintu sob in ne znava ven. Šit, kaj pa sedaj? Sami sva. Nikjer nikogar. Spet se pred nama pokaže isti Indijc. S kretnjo roke pokaže naj mu sklediva. Sledili sva mu brez besed. Pripelje naju do glavnega trga. Ko se obrnem, da se mu zahvalim, ga ni bilo več. Kot je iznenada prišel, tako je iznenada tudi izginil. Kot duh. Niti ene besede nisva spregovorili z njim. Ta dogodek mi ni dal miru še nekaj dni. Nekaj tako skrivnostnega je bilo v njem.

Tina je povsod v trdnjavi, kjer so prodajali pijačo, spraševala če imajo pivo. Njente. Nič.

Prideva na ulico, tuk-tukar nama že od daleč maha. Ko pristopiva k njemu, ga vprašava, če kje lahko dobiva pivo.

"Pojdita z mano.", nama reče.

Končno sva prišli do piva. Želiva se vsesti pod drevo v senco, ko tuk-tukar reče:"Ne tukaj. v tuk tuku. Prepovedano je. Kazen 300 rupij (5 evrov)."

Med tem ko pijeva pivo, smo se pogovarjali o življenju v Indiji in Evropi. O njihovih dogovorjenih porokah in kako gledajo na to. Ko sva mu povedali, da sva stari čez 30 let in nisva poročeni, niti nimava otrok, je bil zaskrbljen. "Kako pa bosta dobili moža pri teh letih? Saj so vsi že poročeni!", je vprašal.

Nama je šlo na smeh. "V Evropi so vsi že ločeni.", sem si mislila.

Ves čas so raztrgani in umazani otroci, stari okoli 8 let z enoletnikom v naročju, prosili za denar.

Tuk-tukar:"Ne dajajta otrokom denarja. Starši, pijaci jih pošljeno na ulico, da prosjačijo in jim domov prinesejo za alkohol. Če jim turisti dajete denar, jih ne čaka nič lepša prihodnost. Hrano ja, denarja ne."

Povedal nama je tudi naj se izogibava mladih Indijcev, naj ne vzameva nikoli hrane ali pijače od njih, ker so notri uspava. Ko zaspiš te oropajo, nekateri celo posilijo, ker jih zanima kako je z belko seksat. Ta opozorila sva, od železniške policije in lastnikov hotelov, v katerih sva spali, še velikokrat slišali.
Možakar je bil pošten. Obljubil je, da naju ne bo v zlatarne vozil in res naju ni. Na koncu sva mu plačali 430 rupij. Pol evra sva mu dali napitnine.

Prideva v hotel. Povečerjava, spijeva kavo, napiševa maile, spakirava, se stuširava in spat. Jutri naju čaka pot v Agro. Tina skače od veslja, da bo končno videla Taj Mahal.