Najina soba v Varanasaiju.
Pogled na Ganges in na čolne s katerimi opravljajo pogreb.
Pogled iz sobe na Ganges in na enega od gate-ov.
Stopnice, ki se dvigajo iz gate-ov, z Gangesa na ulico. Seveda, naših prijateljic, krav, ne manjka.
nedelja, 30. maj 2010
Indija, 6. del
.... iščeva restavracijo. Sestradani sva. Želim si najti restavracijo na ulici, kjer lahko opzaujem dogajanje.
Okolje deluje zelo pomirjujoče, kljub neznosni gužvi in umazaniji.
Sprehajali sva se ob reki Ganges, na vsakih Gate-ih (vratih, vhodih) in po stopnicah, ki vodijo iz gate-ov do ulic, mrgoli Indijcev. Vlečejo te za rokav, ogovarjajo, ponujajo prevoz, vabijo v trgovine. Stavbe so stisnjene ena ob drugo, polno je napisov. Težko sledim dogajanu. Skoraj nemogoče se je znajti v taki gužvi. Vsake toliko po ulici prinesejo kakšnega mrliča. S Tino se drživa za roke, da naju masa Indijcev, ki se kotali po ulici, ne bi odnesla. Gledava pod noge, da ne stopiva na drek, otepava se Indijcev in iščeva restavracijo, ki nama jo je priporočil receptor. Nisva je našli, zato sva šli v tisto, ki sva jo najprej zagledali.
Prideva v neko fensi restavracijo, za indijske razmere, gostov skoraj ni. V restavraciji sta bili dve belki, mama in hči, kasneje so se naše poti še večkrat križale, nazadnje v Kalkuti, ko smo se objemale sredi ulice od veselja, da se spet vidimo, en bel par in dve Indijki. Tole mi ni všeč. Cene jedi so bile nekoliko višje kot običajno, hrana pa veliko manj okusna, kot v katerikoli restavraciji na ulici. Higijena pa ni bila na bistveno višjem nivoju.
Ko sva se sprehajali nazaj do najinega guest house, sva zavili po stopnicah, strmo navzgor, v hotel s *****, ki nima dvigala. :( V peto nadstropje, na teraso, sva morali peš.
Prideva na teraso. Vau, kakšen razgled na reko Ganges, na pot ob reki in na vse gate. Kakšen užitek je opazovati vrvež spodaj na ulici in gledati kako se belci otepajo Indijcev, ti pa imaš mir. Iz varne razdalje opazuješ dogajanje. Nebeško. Stoli so bili iz ratana, mize steklene in čiste!!! Evropski stil. Balzam za dušo in oči.
Naročiva kavo. Bila je osupljivo draga. 65 rupij (malo več kot evro). Pa saj sva vedeli, da ne bo poceni. Kavo sva dobili v vrčkih, po 3 dcl. Če bi eno naročili bi imeli dovolj. Vredna denarja.
Prideta belki, mama in hči, ki sva ju videli v restavraciji. Londončanki. Ogovorila sem ju in ju povabila naj k nama prisedeta. Pogovarjale smo se o naših doživetjih v Indiji in poti, ki smo si jo izbrale. Od vsakega popotnika dobiš kakšno koristno informacijo. Vedno. Zato navezujem čim več stikov z belci.
Tina razlaga kako trpi na sliperjih in da ji niso všeč, mama, stara okoli 60 let pa pravi: "O, niso vama, všeč? No, meni je pa prav zabavno."
Dobro, da nisva videli najinega ksikta, kakšenga sva naredili, ko sva se spogledali. Svaka čast mami, prav občudovala sem jo. Ko je bilo nama s Tino najbolj hudo na vlaku, sva si razpoloženje dvgovali z vprašanjem: "A si predstavljaš najine mame na tem vlaku?" Crkavali sva od smeha, ko sva si poskušali predstavljat njune ksihte.
Sprehajava se ob reki. Ko prideva do glavnega kurišča, so ravno gorela štiri trupla. Izgleda kot nekakšen mini kres. Poleg je ležalo truplo, ovito v njihove zančilne žive barve in čakalo, da pride na vrsto za sežig.
Če tvoj pepel vržejo v Ganges greš v nebesa, zato si vsi želijo umreti v Varanasiju. V ta namen imajo tudi hiralnice za umirajoče. Ne sežgejo nosečnic, otrok, ljudi, ki so umrli od kačjih pikov in gobovcev. Te kar vržejo v Ganges. Nisem izvedela zakaj. Vedno sem mislila, da goreče truplo spustijo po reki, pa ni tako. Ob reki ga zakurijo, potem pepel naložijo na ogromne krožnike, ki jih odnesejo na čoln. Ko so dokaj oddaljeni od obale, stresejo pepel v reko.
K nama pristopi Indijc in nama razlaga, da jih skurijo 200 na dan ter, da kremiranje poteka 24 ur na dan. Ker se ravno ne zmeniva zanj, nama pravi, da ni dovoljeno tako blizu gledat kako jih kurijo iz spoštljivosti do žalujočih in naju vabi naj mu slediva na neko streho. Tina mu kar sledi.
"Tina, to mi ni všeč. Greva drugam."
"Romana, drugače ne bova nič videli."
Greva po stopnicah za Indijcem na vrh strehe. Nisem imela dobrega občutka.
Indijc kar naprej nekaj govovori, zraven so ležali trije klošarji. Nemir v meni je naraščal.
"Tina, ta tip mi gre na živce. To mi ni všeč. Greva."
Obrneva se, da greva, ko nama Indijc reče:"Morata dati nekaj denarja klošarjem. To je dobro za vajino karmo."
Meni je zavrela kri. "Pri nas ne verjamemo v karmo. Dam ti 5 rupij (manj kot 10 centov)."
"Ne, ne, to je premalo. Vsaj 100 rupij (skoraj 2 evra). To je dobro za vajino karmo."
"5 rupij.", iz oči so mi, po moje, že švigale strele.
"Ne drobiža. Potem pa pojdita."
Šli sva nazaj do guest house, nočilo se je že in skozi okno gledali kako pepel pokojnika nesejo na čoln in ga nato stresejo v vodo.
Ganges deluje neverjetno pomirjujoče. Tako sem si želela, da bi šla sedet na stopnice in opazovati reko ter dogajanje, pa sem bila preveč utrujena in vedela sem, da me Indijci ne bodo pustili pri miru.
Zaspali sva že ob 20h. Na smrt utrujeni, siti Indijcev, siti Indije in siti velikih mest.
Prepričani sva bili, da sva v Varanasiju dva dni. Še dobro, da sva pogledali karto za vlak. Sleeper iz Varanasija proti Patni gre že jutri popoldne. Vse skupaj je preveč naporno. Ne jeva, ne pijeva in slabo spiva. Še dva dni bosta naporna. Ko prideva v Dargeeling bo vse veliko lažje. Samo to upanje naju je še pokonci držalo. Tino pa misel na Goa-o in na peščene plaže.
Jutri zjutraj gremo s čolnom po Gangesu. Dobimo se že on 6.10, da bomo dočakali sončni vzhod na reki.
Okolje deluje zelo pomirjujoče, kljub neznosni gužvi in umazaniji.
Sprehajali sva se ob reki Ganges, na vsakih Gate-ih (vratih, vhodih) in po stopnicah, ki vodijo iz gate-ov do ulic, mrgoli Indijcev. Vlečejo te za rokav, ogovarjajo, ponujajo prevoz, vabijo v trgovine. Stavbe so stisnjene ena ob drugo, polno je napisov. Težko sledim dogajanu. Skoraj nemogoče se je znajti v taki gužvi. Vsake toliko po ulici prinesejo kakšnega mrliča. S Tino se drživa za roke, da naju masa Indijcev, ki se kotali po ulici, ne bi odnesla. Gledava pod noge, da ne stopiva na drek, otepava se Indijcev in iščeva restavracijo, ki nama jo je priporočil receptor. Nisva je našli, zato sva šli v tisto, ki sva jo najprej zagledali.
Prideva v neko fensi restavracijo, za indijske razmere, gostov skoraj ni. V restavraciji sta bili dve belki, mama in hči, kasneje so se naše poti še večkrat križale, nazadnje v Kalkuti, ko smo se objemale sredi ulice od veselja, da se spet vidimo, en bel par in dve Indijki. Tole mi ni všeč. Cene jedi so bile nekoliko višje kot običajno, hrana pa veliko manj okusna, kot v katerikoli restavraciji na ulici. Higijena pa ni bila na bistveno višjem nivoju.
Ko sva se sprehajali nazaj do najinega guest house, sva zavili po stopnicah, strmo navzgor, v hotel s *****, ki nima dvigala. :( V peto nadstropje, na teraso, sva morali peš.
Prideva na teraso. Vau, kakšen razgled na reko Ganges, na pot ob reki in na vse gate. Kakšen užitek je opazovati vrvež spodaj na ulici in gledati kako se belci otepajo Indijcev, ti pa imaš mir. Iz varne razdalje opazuješ dogajanje. Nebeško. Stoli so bili iz ratana, mize steklene in čiste!!! Evropski stil. Balzam za dušo in oči.
Naročiva kavo. Bila je osupljivo draga. 65 rupij (malo več kot evro). Pa saj sva vedeli, da ne bo poceni. Kavo sva dobili v vrčkih, po 3 dcl. Če bi eno naročili bi imeli dovolj. Vredna denarja.
Prideta belki, mama in hči, ki sva ju videli v restavraciji. Londončanki. Ogovorila sem ju in ju povabila naj k nama prisedeta. Pogovarjale smo se o naših doživetjih v Indiji in poti, ki smo si jo izbrale. Od vsakega popotnika dobiš kakšno koristno informacijo. Vedno. Zato navezujem čim več stikov z belci.
Tina razlaga kako trpi na sliperjih in da ji niso všeč, mama, stara okoli 60 let pa pravi: "O, niso vama, všeč? No, meni je pa prav zabavno."
Dobro, da nisva videli najinega ksikta, kakšenga sva naredili, ko sva se spogledali. Svaka čast mami, prav občudovala sem jo. Ko je bilo nama s Tino najbolj hudo na vlaku, sva si razpoloženje dvgovali z vprašanjem: "A si predstavljaš najine mame na tem vlaku?" Crkavali sva od smeha, ko sva si poskušali predstavljat njune ksihte.
Sprehajava se ob reki. Ko prideva do glavnega kurišča, so ravno gorela štiri trupla. Izgleda kot nekakšen mini kres. Poleg je ležalo truplo, ovito v njihove zančilne žive barve in čakalo, da pride na vrsto za sežig.
Če tvoj pepel vržejo v Ganges greš v nebesa, zato si vsi želijo umreti v Varanasiju. V ta namen imajo tudi hiralnice za umirajoče. Ne sežgejo nosečnic, otrok, ljudi, ki so umrli od kačjih pikov in gobovcev. Te kar vržejo v Ganges. Nisem izvedela zakaj. Vedno sem mislila, da goreče truplo spustijo po reki, pa ni tako. Ob reki ga zakurijo, potem pepel naložijo na ogromne krožnike, ki jih odnesejo na čoln. Ko so dokaj oddaljeni od obale, stresejo pepel v reko.
K nama pristopi Indijc in nama razlaga, da jih skurijo 200 na dan ter, da kremiranje poteka 24 ur na dan. Ker se ravno ne zmeniva zanj, nama pravi, da ni dovoljeno tako blizu gledat kako jih kurijo iz spoštljivosti do žalujočih in naju vabi naj mu slediva na neko streho. Tina mu kar sledi.
"Tina, to mi ni všeč. Greva drugam."
"Romana, drugače ne bova nič videli."
Greva po stopnicah za Indijcem na vrh strehe. Nisem imela dobrega občutka.
Indijc kar naprej nekaj govovori, zraven so ležali trije klošarji. Nemir v meni je naraščal.
"Tina, ta tip mi gre na živce. To mi ni všeč. Greva."
Obrneva se, da greva, ko nama Indijc reče:"Morata dati nekaj denarja klošarjem. To je dobro za vajino karmo."
Meni je zavrela kri. "Pri nas ne verjamemo v karmo. Dam ti 5 rupij (manj kot 10 centov)."
"Ne, ne, to je premalo. Vsaj 100 rupij (skoraj 2 evra). To je dobro za vajino karmo."
"5 rupij.", iz oči so mi, po moje, že švigale strele.
"Ne drobiža. Potem pa pojdita."
Šli sva nazaj do guest house, nočilo se je že in skozi okno gledali kako pepel pokojnika nesejo na čoln in ga nato stresejo v vodo.
Ganges deluje neverjetno pomirjujoče. Tako sem si želela, da bi šla sedet na stopnice in opazovati reko ter dogajanje, pa sem bila preveč utrujena in vedela sem, da me Indijci ne bodo pustili pri miru.
Zaspali sva že ob 20h. Na smrt utrujeni, siti Indijcev, siti Indije in siti velikih mest.
Prepričani sva bili, da sva v Varanasiju dva dni. Še dobro, da sva pogledali karto za vlak. Sleeper iz Varanasija proti Patni gre že jutri popoldne. Vse skupaj je preveč naporno. Ne jeva, ne pijeva in slabo spiva. Še dva dni bosta naporna. Ko prideva v Dargeeling bo vse veliko lažje. Samo to upanje naju je še pokonci držalo. Tino pa misel na Goa-o in na peščene plaže.
Jutri zjutraj gremo s čolnom po Gangesu. Dobimo se že on 6.10, da bomo dočakali sončni vzhod na reki.
nedelja, 23. maj 2010
Indija, 5 del
Danes smo 3.2.2010. Ura je 7 in ravno sem se zbudila. Še vedno sva na vlaku. Okoli že hodijo kontrolorji. Zvečer in zjutraj se tujci vpišemo v njihove knjige. Zahtevajo ime, priimek, datum rojstva, destinacijo, od kje do kje potuješ, narodnost, št. ležišča in podpis. Podobno je ko greš na internet. Nekje zahtevajo celo potni list in ga fotokopirajo, isto je, ko se v hotelu prijaviš. Če bi imeli vse podatke v neki bazi podatkov, bi vsako uro praktično vedeli kje se giblješ. Ker pa se ti podatki beležijo v knjige, je stvar malo manj sledljiva v danem trenutku. Takšna "varnost" je baje zaradi terorističnih napadov, ki se zadnje čase kar vrstijo po Indiji. No, ja, če bom tisto minuto, ko bo eksplodirala bomba na tistem mestu, pač bom. To je še najmanj kar me skrbi v Indiji.
Namesto ob 8 zjutraj smo v Varanasi prispeli šele ob 12.30. Vzeli sva prepaid taxi (tuk-tuk), ki je stal 65 rupij (malenkost več kot evro). Bili sva utrujeni in sestradani, saj na vlaku jeva samo kakšno banano in piškote, ter skupaj spijeva liter vode, ker se ne upava na wc na vlaku.
Hrana, ki jo prodajajo na vlaku, tako mamljivo diši, pa si je ne upam jest. Ko vidim, da jo naložijo v časopisni papir kar z umazanimi rokami, me vse mine. Sorry, imam pa preveč rada moj prebavni trakt.
Ni hujšega, da si sestradan, hrana ti je ponujena, pa še omamno diši in si je ne upaš jesti.
Tina je bila jezna. Imela je solzne oči. Končno me vpraša: "Kako si lahko tako mirna?"
"Tina, to je zate najhuje kar se ti je zgodilo na potovanju. Če bi dala mojo popotniško šolo skozi, verjemi, da bi bila tudi ti mirna. Če bi doživljala to, kar sem jaz v Albaniji, ko je tovornjak z gumo zapel Maksa za motor in ga vlekel za sabo, jaz sem pa lahko vse skupaj samo nemočno opazovala in ko se voziš po razritih, makedamskih cestah, ki sploh niso primerne za motor, ti nasproti pripelje tovornjak, po tvoji strani in ti trobi, da se umakni, ti se pa nimaš kam. Ko spoznaš, da pravilo, ko je jači taj tlači, pomeni dobesedno. Ko nisi prepričan, da boš živ prišel na cilj, še manj v enem kosu. In na albansko-črnogorski meji prideš utrujen, ne čutiš rok, ne nog, celo telo te boli, motor in kombinezon, ki sta bila prej črna, sta sedaj bela in policaj vse tipe na motorjih spusti skozi brez problema, ko pa vzame moj potni list, ga gleda in gleda, potem reče: "Žensko, a?" in še nekaj preverja in počutiš se, kot da si z drugega planeta, zato ker si ženska in voziš motor.
Verjemi, to da si 15 ur na umazanem, smrdljivem vlaku, je najmanj kar se ti lahko zgodi."
Voznik ustavi in nama nakeže smer v kateri morava nadaljevati pot. Znašli sva se v labirintu ozkih ulic. Ulice so bile tako ozke, da se lahko srečata samo dva človeka in bile so polne kolesarjev, Indijcev, motoristov, krav, psov, umazanije, dreka in urina. V skoraj vsaki trgovini sva vprašali za pot so Scintia guest house. Vsak nama je rekel po tej ulici naravnost. Ampak, vsaka ulica se konča in prideš do razpotja in spet ne veš kam. Na koncu naju starejši Indijec odpelje do guest house-a, seveda sva za to dražje sobo plačali. Gledali sva samo pod noge, da nisva stopli na kravji ali pasji drek. Nikjer drugje ni bilo tako umazano kot v Varanasiju. Veseli, da sva prišli do Scintia guest house-a, vprašava za sobo. Lastnik nama reče:"Imamo samo sobe z balkonom za 1900 rupij (30 evrov)."
"Ne." in se obrneva da greva poiskati drugo prenočišče
Lastnik:"Imam še eno sobo brez balkona za 480 rupij."
Greva pogledat sobo. Bili sva presenečeni nad čistočo. Pogled je bil na reko Ganges. Lahko sva gledali kako pepel stresajo v reko in ves obred pogreba. Brez pomislekov sva vzeli.
Lastnik nama je rekel:"Veliko ljudi bo prišlo do vaju. Želeli bodo z vama govoriti. Ne pogovarjajta se z njimi. Ne hodita v trgovine, ko vaju bodo vabili. Ne sprejemajta hrane in pijače od domačinov na ulici, ker lahko zmešajo uspavala notri in ko zaspita vaju bodo ukradli. Držita se skupaj. Če vaju kdo vabi, da mu sledita v ulice, se mu umaknita, ker so nesramni in žalijo. Rečita samo namaste, thank you. Tako jima povesta, da jih spoštujeta, ampak ne želita imeti opravka z njimi. Če vama bodo sledili, jih ignorirajta."
Odšli sva na lov za restavracijo....
Namesto ob 8 zjutraj smo v Varanasi prispeli šele ob 12.30. Vzeli sva prepaid taxi (tuk-tuk), ki je stal 65 rupij (malenkost več kot evro). Bili sva utrujeni in sestradani, saj na vlaku jeva samo kakšno banano in piškote, ter skupaj spijeva liter vode, ker se ne upava na wc na vlaku.
Hrana, ki jo prodajajo na vlaku, tako mamljivo diši, pa si je ne upam jest. Ko vidim, da jo naložijo v časopisni papir kar z umazanimi rokami, me vse mine. Sorry, imam pa preveč rada moj prebavni trakt.
Ni hujšega, da si sestradan, hrana ti je ponujena, pa še omamno diši in si je ne upaš jesti.
Tina je bila jezna. Imela je solzne oči. Končno me vpraša: "Kako si lahko tako mirna?"
"Tina, to je zate najhuje kar se ti je zgodilo na potovanju. Če bi dala mojo popotniško šolo skozi, verjemi, da bi bila tudi ti mirna. Če bi doživljala to, kar sem jaz v Albaniji, ko je tovornjak z gumo zapel Maksa za motor in ga vlekel za sabo, jaz sem pa lahko vse skupaj samo nemočno opazovala in ko se voziš po razritih, makedamskih cestah, ki sploh niso primerne za motor, ti nasproti pripelje tovornjak, po tvoji strani in ti trobi, da se umakni, ti se pa nimaš kam. Ko spoznaš, da pravilo, ko je jači taj tlači, pomeni dobesedno. Ko nisi prepričan, da boš živ prišel na cilj, še manj v enem kosu. In na albansko-črnogorski meji prideš utrujen, ne čutiš rok, ne nog, celo telo te boli, motor in kombinezon, ki sta bila prej črna, sta sedaj bela in policaj vse tipe na motorjih spusti skozi brez problema, ko pa vzame moj potni list, ga gleda in gleda, potem reče: "Žensko, a?" in še nekaj preverja in počutiš se, kot da si z drugega planeta, zato ker si ženska in voziš motor.
Verjemi, to da si 15 ur na umazanem, smrdljivem vlaku, je najmanj kar se ti lahko zgodi."
Voznik ustavi in nama nakeže smer v kateri morava nadaljevati pot. Znašli sva se v labirintu ozkih ulic. Ulice so bile tako ozke, da se lahko srečata samo dva človeka in bile so polne kolesarjev, Indijcev, motoristov, krav, psov, umazanije, dreka in urina. V skoraj vsaki trgovini sva vprašali za pot so Scintia guest house. Vsak nama je rekel po tej ulici naravnost. Ampak, vsaka ulica se konča in prideš do razpotja in spet ne veš kam. Na koncu naju starejši Indijec odpelje do guest house-a, seveda sva za to dražje sobo plačali. Gledali sva samo pod noge, da nisva stopli na kravji ali pasji drek. Nikjer drugje ni bilo tako umazano kot v Varanasiju. Veseli, da sva prišli do Scintia guest house-a, vprašava za sobo. Lastnik nama reče:"Imamo samo sobe z balkonom za 1900 rupij (30 evrov)."
"Ne." in se obrneva da greva poiskati drugo prenočišče
Lastnik:"Imam še eno sobo brez balkona za 480 rupij."
Greva pogledat sobo. Bili sva presenečeni nad čistočo. Pogled je bil na reko Ganges. Lahko sva gledali kako pepel stresajo v reko in ves obred pogreba. Brez pomislekov sva vzeli.
Lastnik nama je rekel:"Veliko ljudi bo prišlo do vaju. Želeli bodo z vama govoriti. Ne pogovarjajta se z njimi. Ne hodita v trgovine, ko vaju bodo vabili. Ne sprejemajta hrane in pijače od domačinov na ulici, ker lahko zmešajo uspavala notri in ko zaspita vaju bodo ukradli. Držita se skupaj. Če vaju kdo vabi, da mu sledita v ulice, se mu umaknita, ker so nesramni in žalijo. Rečita samo namaste, thank you. Tako jima povesta, da jih spoštujeta, ampak ne želita imeti opravka z njimi. Če vama bodo sledili, jih ignorirajta."
Odšli sva na lov za restavracijo....
sobota, 15. maj 2010
Slikce, Agra II
Koza pred vhodom v Taj Mahal
Taj Mahal
Južni vhod v Taj Mahal
Branje Lonly Planeta predno sva prispele v Varanasi
Najini ležišči
Takšen pogled naju je pričakal, ko sva stopili na vagon.
Umivalnik na vlaku. WC-ja nisva slikali, ker fotoaparat tega ne bi prenesel
Indija, 4 del
Ponoči so me zbudile opice, ki so se podile po strehi in pred vrati najine sobe. Kar srh mi je šel po koži zaradi njihovega vreščanja. Prav shraljivo. Živa se jim ne pokažem pred očmi.
Ob 5h zvoni ura. V Taj Mahal-u sva nameravali biti ob 7h, ko še ni ljudi. Nisva vedeli, da se odpre šele ob 8h in da imava do vhoda v Taj Mahal dve minuti peš. Mislili sva da morava še rikšo najeti. Dovolj dogodkov, da so Tino spravili v slabo voljo. Bili sva utrujeni, neprespani in izčrpani od potovanja. Saj je prvotni načrt bil veliko bolj ohlapen, ravno zato, da ne bova preveč utrujeni, ampak naju je Delhi pognal v beg pred velikimi mesti. Čimprej sva hoteli do Dargeelinga in do Goe. Druga stvar, ki je Tino spravljala ob živce vse do Goe, na Goi pa mene, pa je bila počasnost. Izgleda, da je edina prestava, ki jo poznajo rikverc. Prva je prehitra.
Na kavo sva čakali 20 minut, na dva pečena jajca pa pol ure.
Želeli sva videti Taj Mahal ob sončnem vzhodu, vendar je ozračje v velikih mestih preveč onesnaženo, da bi videl sončni vzhod ali pa sončni zahod.
Vstopnina je bila 750 rupij (14 evrov). Pred vstopom te pregledajo kot na letališču, Tini so odkrili cigarete, mene je pa skrbelo, da nama ne odkrijejo brinovca. Dokler ni oddala cigaret je niso spustili naprej.
V Taj Mahalu je polno vojske. Kako sem vesela, ko vidim v Indiji policijo ali vojsko, takrat ti dajo trgovci in rikšarji mir.
Uživava v razgledu Taj Mahala in okolice. Počasi postaja vroče in slačim pulover za puloverjem. kar naenkrat imam polne roke cunj. Zoprno je, ker so tako velike temperaturne razlike in te zjutraj zebe, popoldne se skuhaš, zvečer pa spet zmrzuješ.
Vse klopce so bile zasedene, razen na eni je sedel vojak. Sam. Pogovarjal se je po mobitelu in midve se prisedeva, saj ga itak nič ne razumeva. Bil je visok, kar za Indijce ni običajno, s puško ob sebi, izgledal je robusten.
Uživava na sončku, miru in nič ne govoriva. Poslušava ptičje petje in govorico vojaka, ko zaslišiva: "I love you."
Spogledava se. Nobena ni bila popolnoma prepričana, da je prav slišlala. Nato še enkrat: "I love you." in še enkrat in še enkrat. Nama je šlo na smeh. Nisem navajena, od enega robustneža, po izgledu, v uniformi in s puško, poslušati kako ves meden po telefonu govori I love you.
Tina: "Pejt greva, jest ga ne morem več poslušat."
Aja, nič nisem opisala Taj Mahala. Stvar okusa. Tina je bila fascinirana in odločena, da še pride. Jaz pa ne. Ok, saj za videt je, ampak še enkrat pa res ne bi prišla. Grobica kot grobnica. Po platoju okoli Taj Mahala ne smeš hoditi v čevljih, ampak bos ali pa si moraš navezati vrečke na čevlje. Čudaki. :)
Mi ne razumemo njihovih navad, oni pa naših ne.
Grem še na wc, preden jo mahneva po Agri. Na stranišču zagledam štiri starejše gospe, ki govorijo slovensko. Pridem jim za hrbtom in rečem: "To je pa lepo še koga slišat, da slovensko govori."
Kasneje izvem, da me je Tina slišala in si mislila: "Kaj pa je z njo? A zdej se že sama s sabo pogovarja?"
Kakšno veselje. Ne znam povedat kakšen poseben čar in veselje je ko srečaš Slovenca na drugem kontinentu. Potem smo padle v debato skupaj s Tino in smo si sigurno pol ure izmenjavale izkušnje v Indiji.
Zapustiva Taj Mahal. Ulica pred Taj Mahalom je že oživela in prodajalci so v bojni pripravljenosti. Pred prvo trgovino že naju dva obkolita in naju ne spustita naprej. Na vsak način želita, da stopiva v trgovino z izdelki iz kamna. Ok, pa greva. Kakšni prodajalci?! Zmeniva se, da tokrat bova midve njih zjeb... Delava se, da naju zanimajo vsi ti izdelki s poldragimi kamni, prodajalca sprašujeva in želiva, da mana čim več pokaže,... ko stopijo v trgovino najine Slovenke.
"A vidve sta tudi tukaj?"
"Če pa te zvlečejo v tgovino."
"Tok so sitni, sploh te ne spustijo naprej. No, punce vsedmo se, naj nam pokažejo kaj imajo, potem pa gremo."
Občudovala sem kako so vse lahkotno vzele, nobene jeze in slabe volje. Tako pač je. Sprejele so situacijo v kateri so.
Tina reče prodajalcu:" Tole in tole bom vzela," prej se je še cenkala za ceno, "samo moža grem poiskat. Pridem nazaj. Da ne boste prodali. Pridem nazaj."
Trgovec ves srečen: "Yes, yes."
Ko stopiva na ulico si misliva: jebi se.
Do konca ulice so naju poskušali zvleči v vsako trgovino.
Na ulici stopim do prodajlca pijač, po vodo. Reče mi 20 rupij. Včeraj je bila voda 10 rupij, danes je pa že kar 20.
"Ne. Daj mi denar nazaj."
"Ok, ok, 10 rupij."
"Cigani."
Ko se sprehajava po Agri in iščeva menjalnico za sabo zaslišiva: "Exceuse me, exceuse me."
Obrneva se in zagledava ubogo, prestrašeno Kitajko, ki vleče kovček za sabo z vodičem v roki, za njo pa, v četici, vsaj 5 Indijcev.
Nekaj naju sprašuje za nek hotel. Obkolijo nas Indijci, poslušajo naš pogovor in nam skačejo v besedo.
Rečem jim: "Rade bi bile same. Nas lahko pustite?"
Večina se jih umakne, dva pa kar vstrajata.
"Vidva tudi."
Ko smo bile same začne Kitajka šepetati, kot, da nama bo povedala eno največjih skrivnosti. Kaže nama kitajski vodič (sorry, ampak heroglifov ne znam brati) in spračuje o hotelu. Zelo slabo je govorila angleško in težko smo se sporazumele. Videlo se je, da je prestrašena, izgubljena in zmedena. Lahka tarča za Indijce. Svetovali sva ji najin hotel: "Ni poceni, ampak je vreden svojega denarja. In odlično teraso ima."
Spraševali sva se kako sama potuje po Indiji. Ne bi bila v njeni koži. Zasmilila se nama je.
Najdeva menjalnico, zamenjava denar in greva naprej po ulici, ker sva si zaželeli kosilo.
Prideva do interneta. Saj res. Letalske karte. Tokrat je šlo kot po maslu. Včeraj sem bila očitno preveč utrujena, da bi videla zakaj me v zadnejm koraku ni spustilo naprej. Kupiva letalski karti. V 10 minutah sva dobili e-ticket na mail. Sprintava in to je to. Čisto preprosto.
Na ulici naju ogovri prodajalec srebrnine. Običajne fore. "I have jelewry shop, good price. Where are you from?..."
"Slovenija."
"O, Slovenija! Imam dobrega prijatelja iz Slovenije."
"Ja, to imate vsi."
"Ne, res. Počakajta. Počakajta." in skoči v trgovino po nek zvešček. Pokaže nama. Neka Simona iz nem kje je prd 10 leti bila v Agri in mu je napisala v slovenščini prijazno posvetilo.
Povabi naju v trgino in zatrjuje, da se želi samo pogovarjati, da nama ne bo nič prodajal.
"Tina, če bo začel prodajat, samo vstaneva in greva."
Res ni prodajal. Pogovarjali smo se o življenju v Indiji in v Evropi. Vse Indijce hudičevo skrbi število ločitev v Evropi. Vsi so zgroženi nad našim družinskim življnejem. Eno uro smo se pogovarjali. Nato naju vpraša, če bova čaj. S Tino se spogledava. Pritrdiva. Drug moški, ki je bil še v trgovini, visok, mlad Indijc, zaraščen z belo kapco na glavi, pravi muslič, je šel po čaj. Čez približno 20 minut se vrne s čajem v plastični vrečki in tremi majhnimi plastičnimi kozarčki. Nalije nam čaj. S Tino se nama podijo iste misli po glavi: "Je varno? Kaj pa če so notri uspavala? Bom počakala, da najprej on spije." In dokler ni prodajalec spil čaja, ga tudi midve nisva.
Zvečer sva imeli vlak za Varanasi. Vzameva tuk-tuk do železniške postaje. Na cesti je bila nepopisna gužva. Drenajo se rikšarji, avtobusi, tuk-tuki, avti, pešci in kolesrji. Pa tudi kakšna krava se vmes najde. Rinejo eden v drugega, trobijo, ampak nihče se ne sekira. Nekateri vozijo brez luči. Vse popolnoma mirno sprejmejo. Mesto je tako polno smoga, da me sili na kašelj. Uživam v tem azijskem prometnem kaosu. Vedno sem. Ko se najbolj zabavam, se nekdo zaleti nam v rit. Voznik tuk-tuka se samo obrne, pogleda kdo ga je zadel in mirno pelje naprej. Nisem mogla verjet. Na voznikovem obrazu ni bilo zaznati nobenega sledu jeze. Pridemo do železniške. Računal nama je 180 rupij (3 evre). Dam mu 200 rupij. Voznik se mi zahvali in se naredi neumnega.
"Vrni mi 20 rupij."
"Nimam drobiža."
"Pa pojdi zamenjat."
Nisva mu hoteli pustiti 20 rupij zaradi odnosa, ki ga je imel do naju.
Na železniški sva bili dve uri pred odhodom vlaka. Stali sva celi dve uri, ker je bilo preveč umazanije, da bi si upala kam vsesti.
S Tino debatirava, se občasno razkuživa z brinovcem. Indijci bolščijo v naju. Začutim, da mi je nekaj stopilo na nogo. Tina začne vreščat in skakat: "Podgana. Podgana ti je šla čez nogo."
"Ja, sem čutila." bila je tako hitra, da je nisem videla.
"Ti nisi normalna! Kako si lahko tako mirna."
"Kaj pa naj naredim?"
"Ti nisi normalna! Ti nisi normalna!"
Še več Indijcev se nabere okoli naju in bili sva glavni atrakciji. Kako jih je zabavalo Tinino vreščanje vsakič ko mi je šla podgana čez nogo.
Potem pa eden od Indijcev pokliče Tino k sebi in ji na železniških tirih kaže podgane, ona pa jih lovi s fotoaparatom. Nobena fotka ni uspela.
Končno prispe vlak. Stopiva na vagon. Mene je odneslo ven. "To je sigurno pomota. To ni pravi vagon."
Grem še enkrat preverit številko vlaka in vagon. Pravi je. Oblil me je mrzrel pot.
Greva nazaj na vagon. Občutek groze se je širil po mojem telesu.
Vlak je bil natrpan z Indijci. Postelje so bile v treh nivojih. Nobenih zaves. Umazano. Smrdljiv, zadušljiv zrak.
"A z 80 smrdečimi, prdečimi Indijci bom spala 13 ur?"
Tina je doživela tak šok, da je bila naslednje jutro na robu živčenga zloma.
Srečo sva imeli, da so bila najina ležišča čisto na vrhu. V mislih sem se zahvalila prodajalcu kart v Delhiju.
Ko sva se namestili, si izvlekli spalke in odejo, sem se poskušala umiriti.
Mislila sem si: "Ok. To je to. Saj ni tako slabo. Ni mi všeč, ni pa neznosno."
Umirila sem se in zaspala. Tina pa ne. Preden je zaspala je pizdila, preklinjala, da to ni človeka vredno potovanje. Na jok ji je šlo. Odločena, da v Varanasiju najdeva vse druge opcije, samo, da ne greva več na spalnik.
Pa sva šli. Še 3x. :)
Ob 5h zvoni ura. V Taj Mahal-u sva nameravali biti ob 7h, ko še ni ljudi. Nisva vedeli, da se odpre šele ob 8h in da imava do vhoda v Taj Mahal dve minuti peš. Mislili sva da morava še rikšo najeti. Dovolj dogodkov, da so Tino spravili v slabo voljo. Bili sva utrujeni, neprespani in izčrpani od potovanja. Saj je prvotni načrt bil veliko bolj ohlapen, ravno zato, da ne bova preveč utrujeni, ampak naju je Delhi pognal v beg pred velikimi mesti. Čimprej sva hoteli do Dargeelinga in do Goe. Druga stvar, ki je Tino spravljala ob živce vse do Goe, na Goi pa mene, pa je bila počasnost. Izgleda, da je edina prestava, ki jo poznajo rikverc. Prva je prehitra.
Na kavo sva čakali 20 minut, na dva pečena jajca pa pol ure.
Želeli sva videti Taj Mahal ob sončnem vzhodu, vendar je ozračje v velikih mestih preveč onesnaženo, da bi videl sončni vzhod ali pa sončni zahod.
Vstopnina je bila 750 rupij (14 evrov). Pred vstopom te pregledajo kot na letališču, Tini so odkrili cigarete, mene je pa skrbelo, da nama ne odkrijejo brinovca. Dokler ni oddala cigaret je niso spustili naprej.
V Taj Mahalu je polno vojske. Kako sem vesela, ko vidim v Indiji policijo ali vojsko, takrat ti dajo trgovci in rikšarji mir.
Uživava v razgledu Taj Mahala in okolice. Počasi postaja vroče in slačim pulover za puloverjem. kar naenkrat imam polne roke cunj. Zoprno je, ker so tako velike temperaturne razlike in te zjutraj zebe, popoldne se skuhaš, zvečer pa spet zmrzuješ.
Vse klopce so bile zasedene, razen na eni je sedel vojak. Sam. Pogovarjal se je po mobitelu in midve se prisedeva, saj ga itak nič ne razumeva. Bil je visok, kar za Indijce ni običajno, s puško ob sebi, izgledal je robusten.
Uživava na sončku, miru in nič ne govoriva. Poslušava ptičje petje in govorico vojaka, ko zaslišiva: "I love you."
Spogledava se. Nobena ni bila popolnoma prepričana, da je prav slišlala. Nato še enkrat: "I love you." in še enkrat in še enkrat. Nama je šlo na smeh. Nisem navajena, od enega robustneža, po izgledu, v uniformi in s puško, poslušati kako ves meden po telefonu govori I love you.
Tina: "Pejt greva, jest ga ne morem več poslušat."
Aja, nič nisem opisala Taj Mahala. Stvar okusa. Tina je bila fascinirana in odločena, da še pride. Jaz pa ne. Ok, saj za videt je, ampak še enkrat pa res ne bi prišla. Grobica kot grobnica. Po platoju okoli Taj Mahala ne smeš hoditi v čevljih, ampak bos ali pa si moraš navezati vrečke na čevlje. Čudaki. :)
Mi ne razumemo njihovih navad, oni pa naših ne.
Grem še na wc, preden jo mahneva po Agri. Na stranišču zagledam štiri starejše gospe, ki govorijo slovensko. Pridem jim za hrbtom in rečem: "To je pa lepo še koga slišat, da slovensko govori."
Kasneje izvem, da me je Tina slišala in si mislila: "Kaj pa je z njo? A zdej se že sama s sabo pogovarja?"
Kakšno veselje. Ne znam povedat kakšen poseben čar in veselje je ko srečaš Slovenca na drugem kontinentu. Potem smo padle v debato skupaj s Tino in smo si sigurno pol ure izmenjavale izkušnje v Indiji.
Zapustiva Taj Mahal. Ulica pred Taj Mahalom je že oživela in prodajalci so v bojni pripravljenosti. Pred prvo trgovino že naju dva obkolita in naju ne spustita naprej. Na vsak način želita, da stopiva v trgovino z izdelki iz kamna. Ok, pa greva. Kakšni prodajalci?! Zmeniva se, da tokrat bova midve njih zjeb... Delava se, da naju zanimajo vsi ti izdelki s poldragimi kamni, prodajalca sprašujeva in želiva, da mana čim več pokaže,... ko stopijo v trgovino najine Slovenke.
"A vidve sta tudi tukaj?"
"Če pa te zvlečejo v tgovino."
"Tok so sitni, sploh te ne spustijo naprej. No, punce vsedmo se, naj nam pokažejo kaj imajo, potem pa gremo."
Občudovala sem kako so vse lahkotno vzele, nobene jeze in slabe volje. Tako pač je. Sprejele so situacijo v kateri so.
Tina reče prodajalcu:" Tole in tole bom vzela," prej se je še cenkala za ceno, "samo moža grem poiskat. Pridem nazaj. Da ne boste prodali. Pridem nazaj."
Trgovec ves srečen: "Yes, yes."
Ko stopiva na ulico si misliva: jebi se.
Do konca ulice so naju poskušali zvleči v vsako trgovino.
Na ulici stopim do prodajlca pijač, po vodo. Reče mi 20 rupij. Včeraj je bila voda 10 rupij, danes je pa že kar 20.
"Ne. Daj mi denar nazaj."
"Ok, ok, 10 rupij."
"Cigani."
Ko se sprehajava po Agri in iščeva menjalnico za sabo zaslišiva: "Exceuse me, exceuse me."
Obrneva se in zagledava ubogo, prestrašeno Kitajko, ki vleče kovček za sabo z vodičem v roki, za njo pa, v četici, vsaj 5 Indijcev.
Nekaj naju sprašuje za nek hotel. Obkolijo nas Indijci, poslušajo naš pogovor in nam skačejo v besedo.
Rečem jim: "Rade bi bile same. Nas lahko pustite?"
Večina se jih umakne, dva pa kar vstrajata.
"Vidva tudi."
Ko smo bile same začne Kitajka šepetati, kot, da nama bo povedala eno največjih skrivnosti. Kaže nama kitajski vodič (sorry, ampak heroglifov ne znam brati) in spračuje o hotelu. Zelo slabo je govorila angleško in težko smo se sporazumele. Videlo se je, da je prestrašena, izgubljena in zmedena. Lahka tarča za Indijce. Svetovali sva ji najin hotel: "Ni poceni, ampak je vreden svojega denarja. In odlično teraso ima."
Spraševali sva se kako sama potuje po Indiji. Ne bi bila v njeni koži. Zasmilila se nama je.
Najdeva menjalnico, zamenjava denar in greva naprej po ulici, ker sva si zaželeli kosilo.
Prideva do interneta. Saj res. Letalske karte. Tokrat je šlo kot po maslu. Včeraj sem bila očitno preveč utrujena, da bi videla zakaj me v zadnejm koraku ni spustilo naprej. Kupiva letalski karti. V 10 minutah sva dobili e-ticket na mail. Sprintava in to je to. Čisto preprosto.
Na ulici naju ogovri prodajalec srebrnine. Običajne fore. "I have jelewry shop, good price. Where are you from?..."
"Slovenija."
"O, Slovenija! Imam dobrega prijatelja iz Slovenije."
"Ja, to imate vsi."
"Ne, res. Počakajta. Počakajta." in skoči v trgovino po nek zvešček. Pokaže nama. Neka Simona iz nem kje je prd 10 leti bila v Agri in mu je napisala v slovenščini prijazno posvetilo.
Povabi naju v trgino in zatrjuje, da se želi samo pogovarjati, da nama ne bo nič prodajal.
"Tina, če bo začel prodajat, samo vstaneva in greva."
Res ni prodajal. Pogovarjali smo se o življenju v Indiji in v Evropi. Vse Indijce hudičevo skrbi število ločitev v Evropi. Vsi so zgroženi nad našim družinskim življnejem. Eno uro smo se pogovarjali. Nato naju vpraša, če bova čaj. S Tino se spogledava. Pritrdiva. Drug moški, ki je bil še v trgovini, visok, mlad Indijc, zaraščen z belo kapco na glavi, pravi muslič, je šel po čaj. Čez približno 20 minut se vrne s čajem v plastični vrečki in tremi majhnimi plastičnimi kozarčki. Nalije nam čaj. S Tino se nama podijo iste misli po glavi: "Je varno? Kaj pa če so notri uspavala? Bom počakala, da najprej on spije." In dokler ni prodajalec spil čaja, ga tudi midve nisva.
Zvečer sva imeli vlak za Varanasi. Vzameva tuk-tuk do železniške postaje. Na cesti je bila nepopisna gužva. Drenajo se rikšarji, avtobusi, tuk-tuki, avti, pešci in kolesrji. Pa tudi kakšna krava se vmes najde. Rinejo eden v drugega, trobijo, ampak nihče se ne sekira. Nekateri vozijo brez luči. Vse popolnoma mirno sprejmejo. Mesto je tako polno smoga, da me sili na kašelj. Uživam v tem azijskem prometnem kaosu. Vedno sem. Ko se najbolj zabavam, se nekdo zaleti nam v rit. Voznik tuk-tuka se samo obrne, pogleda kdo ga je zadel in mirno pelje naprej. Nisem mogla verjet. Na voznikovem obrazu ni bilo zaznati nobenega sledu jeze. Pridemo do železniške. Računal nama je 180 rupij (3 evre). Dam mu 200 rupij. Voznik se mi zahvali in se naredi neumnega.
"Vrni mi 20 rupij."
"Nimam drobiža."
"Pa pojdi zamenjat."
Nisva mu hoteli pustiti 20 rupij zaradi odnosa, ki ga je imel do naju.
Na železniški sva bili dve uri pred odhodom vlaka. Stali sva celi dve uri, ker je bilo preveč umazanije, da bi si upala kam vsesti.
S Tino debatirava, se občasno razkuživa z brinovcem. Indijci bolščijo v naju. Začutim, da mi je nekaj stopilo na nogo. Tina začne vreščat in skakat: "Podgana. Podgana ti je šla čez nogo."
"Ja, sem čutila." bila je tako hitra, da je nisem videla.
"Ti nisi normalna! Kako si lahko tako mirna."
"Kaj pa naj naredim?"
"Ti nisi normalna! Ti nisi normalna!"
Še več Indijcev se nabere okoli naju in bili sva glavni atrakciji. Kako jih je zabavalo Tinino vreščanje vsakič ko mi je šla podgana čez nogo.
Potem pa eden od Indijcev pokliče Tino k sebi in ji na železniških tirih kaže podgane, ona pa jih lovi s fotoaparatom. Nobena fotka ni uspela.
Končno prispe vlak. Stopiva na vagon. Mene je odneslo ven. "To je sigurno pomota. To ni pravi vagon."
Grem še enkrat preverit številko vlaka in vagon. Pravi je. Oblil me je mrzrel pot.
Greva nazaj na vagon. Občutek groze se je širil po mojem telesu.
Vlak je bil natrpan z Indijci. Postelje so bile v treh nivojih. Nobenih zaves. Umazano. Smrdljiv, zadušljiv zrak.
"A z 80 smrdečimi, prdečimi Indijci bom spala 13 ur?"
Tina je doživela tak šok, da je bila naslednje jutro na robu živčenga zloma.
Srečo sva imeli, da so bila najina ležišča čisto na vrhu. V mislih sem se zahvalila prodajalcu kart v Delhiju.
Ko sva se namestili, si izvlekli spalke in odejo, sem se poskušala umiriti.
Mislila sem si: "Ok. To je to. Saj ni tako slabo. Ni mi všeč, ni pa neznosno."
Umirila sem se in zaspala. Tina pa ne. Preden je zaspala je pizdila, preklinjala, da to ni človeka vredno potovanje. Na jok ji je šlo. Odločena, da v Varanasiju najdeva vse druge opcije, samo, da ne greva več na spalnik.
Pa sva šli. Še 3x. :)
nedelja, 9. maj 2010
Indija, 3 del
Ura zvoni. "Kaj hudiča je meni tega treba? Kdo na dopustu vstaja ob 4h zjutraj? Še za v službo ne vstanem tako zgodaj.", bila sem tečna in utrujena. Poln kufer sem imela te Indije. Tina pa itak ne spregovori niti besede, dokler ne pride k sebi. Če sem kdaj zjutraj kaj govorila, kar se redko zgodi, mi je samo rekla: "Si lahko prosim tiho?"
Spet zbudiva receptorja, da nama odklene vhodna vrata in stopiva v noč. Mirno. Toplo. No, v flisu in z 15 kg ruzakom na hrbtu, me ni zeblo.
Mimo naju steče nekaj cvilečega. Bili sta dve podgani, ki sta se skrili v luknjo v škarpi. Rečem Tini:"Končno! Pravijo, da je v Indiji polno podgan. Midve sva rabili 4 dni, da sva jih videle."
Tina:"Mmmmm."
Prideva do ulice. Najprej pogledava levo, nato desno. Na levi stojita dva tuk-tuka, na desni eden. Nikjer nikogar. Pod enim od tuk-tukov je ležal potepuški pes, ki je začel lajati, ko naju je zagledal. Nič se ne zgane. Samo veter pometa listje. Smrtna tišina. Prav uživala sem v tem miru.
Stopiva do najbližjega tuk-tuka in na zadnejm sedežu zagledava v odejo zavito telo. Indijci imajo navado, da spijo čez glavo pokriti. Potrkava po plehu:" Hello!! Hello! Exceuse me!" Nič. "Truplo" se ne zgane. Greva čez cesto do drugega tuk-tuka. V njem isto leži, v odejo, zavito telo. Spet trkava po plehu:"Hello! Hello!" Voznik plane pokonci, kot, da bi ga nekaj izstrelilo.
Tina:"Bi naju zapeljali na železniško postajo?"
Voznik:"Ja."
Tina:"Koliko?"
Voznik:"Kolikor hočeta."
Ugotovila sem, da ko so Indijci utrujeni, ne barantajo in vedno ti rečejo plačaj kolikor hočeš.
Kakšno mizerno življenje. Ves dan so v tuk-tuku in še spijo v njem. To je njihova služba in dom obenem. Začutila sem sočutje do njih.
Ko naju je pripeljljal na železniško postajo sva mu plačali 50 rupij (malo manj kot evro). Bil je zadovoljen.
Po železniški postaji se sprehajajo suhi, zaraščeni in umazani klošarji, zaviti v umazane oddeje. Prvi indijski potniki se zbujajo in pluvajo po tleh. Nič prijeten pogled.
Ura je bila 5. Vlak gre ob 6.10, če ne bo zamude. Tina se sprehaja po železniški postaji in išče kavo, jaz ostanem z ruzaki in vso ostalo prtljago na peronu. Čakam, čakam, Tine nikjer. Mine 10 minut, mine 15 minut, mine 20 minut, ko se končno prikaže s kavico. Jaz sem uživala. počutila sem se mirno in varno. Ni me motila umazanija, ni me motilo, da so se trije Indijci, brkati, znemarjeni deci potavili nasproti naju in s svojimi črnimi očmi strmeli v naju. Jaz sem preprosto uživala. Ta zgodnja ura, ki Indijce čisto dotolče, je zlata vredna.
Pripelje vlak. Železna škatla z železnimi roletami. Pri nas so takšni tovorni vlaki. Klopi na vlaku so bile ena nasproti druge, tako, da si se gledal s tistim, ki ti je sedel nasproti. Klopi so bile za 3 ljudi. Okoli naju se nabutajo sami moški, indijske sorte, se razume.
Tini se je mešalo. Jezila se je na Indijce, preklinjala, srepo zrla v njih, meni pa je bilo ravno. Jaz sem uživala.
Vlak je vozil skozi podeželje. Ljudje živijo v slamnatih kočah ali pod šotorom. Deja vu. Vse to sem že enkrat videla. V hipu sem se prestavila v Afriko. Dve različni celini, različni rasi in različni kulturi, na podeželju pa živijo isto.
Opazovala sem ljudi na vlaku. Vsi so umazani in zanemarjeni in strmijo v belce, tokrat v naju.
Naekrat zaslišiva Indijce, ki so se med seboj nekaj pogovarjali. Razumela sem samo besedico Agra. Vprašam moške nasproti naju:"Katero mesto je to?"
"Agra."
Čudno se nama je zdelo, da je to Agra. V Agro bi morali prispeti ob 11h, sedaj pa je 10.30. Ne verjamem, da so Indijski vlaki na začetku v zamudi (zamujali smo 10 minut), na koncu pa pol ure prehitro prispejo na cilj. Na prednjih sedežih opziva dva belca. Greva do njiju. S skupnimi močmi in Lonly Planetom ugotovimo, da je to Agra-Idah, ena od 5 železniških postaj v Agri. Na naslednji postaji, Agra-Cant, smo izstopili.
Prideva iz železniške postaje. Hijene naju že čakajo. Ni me motilo. Pozdravila sem jih: "Zdravo, hijene." Do njih sem bila prijazna. Tudi oni niso bili več tako vsiljivi.
Opažam, da ko jaz ne odreagiram jezno in agresivno, so tudi oni bolj prijazni in manj silijo v tebe.
Tina je določila hotel iz Lonly Planeta, Kamal hotel.
Tina: "V ta hotel greva pa naj stane kolikor hoče. Na vrhu imajo teraso s katere se vidi Taj Mahal.", in kar poskakuje.
Vzameva sobo za 900 rupij (14 evrov). Drago za Indijo. Kopalnica pa je bila za silo. Še vedno si nisem upala bosa na tla stopit in wc sva takoj razkužili.
Bili sva sestradani. Greva v restavracijo ob cesti, Joney's Place. Dokaj drago, če primerjam z Delhijem, kjer sva dali za kosilo okoli 80 rupij, tukaj 140. Všeč mi je bilo, da so skuhali takoj, sveže. Za vsakega gosta posebej.
Po kosilu greva na hotelsko teraso na kavo in uživava v pogledu na Taj Mahal, potem pa na internet. Potrebujeva letalske karte. Še vedno jih nisva kupili. Hočeva kupit letalske karte preko Make my trip. Ne gre. Pošljem sms Janu (ime je izmišljeno) v katerem ga vprašam kaj naj naredim. V tistem trenutku kontaktira z mano preko gmail chata. Bila sva ves čas na liniji, ko sem kupovala karte, dajal mi je nasvete, ker on kupuje preko Make my tripa že nekaj let. Ni šlo. Bilo me je strah dati številko kreditne kartice, ampak drugega mi ni preostalo. Klofam po tipkovnici in nikakr me ne spusti skozi zadnji korak. Tina je popolni analfabet glede računalništva, tako, da sem bila odvisna sama od sebe. Počutila sem se tako sama in nemočna med miljardo Indijcev. Najraje bi se sesedla v kot in se zjokala. Če ne kupiva letalskih kart sva v riti in to globoko. Jan se je ponudil, da nama bo on kupil karte, če ne bo šlo drugače.
Na internetu iščeva poslovalnico od SpiceJeta v Agri. Ni je. Najdeva samo telefonsko številko v Delhiju. Kličeva tja, dobiva zvezo, potem pa se nihče ne javi. Bila sem nervozna, izmozgana in utrujena. Očitno je Jan moje zadnje upanje ali pa letališče.
Janu pošljem sms: "Težko mi je." Dobim odgovor: "Vem. Sam sem se prvič soočal z istimi problemi."
Šli sva na teraso hotela, da se sprostiva in premisliva kako naprej.
Tina: "Do you have beer?"
Natakar: "Yes."
Tina: "Yes?"
Da nama je prinesel pivo, je trajalo 20 minut, ker so ga šli iskat, ne vem kam, in ga prinesli zavitega v časopisni papir.
Spijeva pivo, se skulirava, uživava v sončnem zahodu in gledava Taj Mahal. Spet začnem uživat.
Na terasi se je nabralo že veliko belcev in natakar samo nosi steklenice zavite v papir.
Jutri je še en dan. Čakal naju je Taj Mahal in nakup letalskih kart. Zgodilo pa se je veliko več kot samo to.
Spet zbudiva receptorja, da nama odklene vhodna vrata in stopiva v noč. Mirno. Toplo. No, v flisu in z 15 kg ruzakom na hrbtu, me ni zeblo.
Mimo naju steče nekaj cvilečega. Bili sta dve podgani, ki sta se skrili v luknjo v škarpi. Rečem Tini:"Končno! Pravijo, da je v Indiji polno podgan. Midve sva rabili 4 dni, da sva jih videle."
Tina:"Mmmmm."
Prideva do ulice. Najprej pogledava levo, nato desno. Na levi stojita dva tuk-tuka, na desni eden. Nikjer nikogar. Pod enim od tuk-tukov je ležal potepuški pes, ki je začel lajati, ko naju je zagledal. Nič se ne zgane. Samo veter pometa listje. Smrtna tišina. Prav uživala sem v tem miru.
Stopiva do najbližjega tuk-tuka in na zadnejm sedežu zagledava v odejo zavito telo. Indijci imajo navado, da spijo čez glavo pokriti. Potrkava po plehu:" Hello!! Hello! Exceuse me!" Nič. "Truplo" se ne zgane. Greva čez cesto do drugega tuk-tuka. V njem isto leži, v odejo, zavito telo. Spet trkava po plehu:"Hello! Hello!" Voznik plane pokonci, kot, da bi ga nekaj izstrelilo.
Tina:"Bi naju zapeljali na železniško postajo?"
Voznik:"Ja."
Tina:"Koliko?"
Voznik:"Kolikor hočeta."
Ugotovila sem, da ko so Indijci utrujeni, ne barantajo in vedno ti rečejo plačaj kolikor hočeš.
Kakšno mizerno življenje. Ves dan so v tuk-tuku in še spijo v njem. To je njihova služba in dom obenem. Začutila sem sočutje do njih.
Ko naju je pripeljljal na železniško postajo sva mu plačali 50 rupij (malo manj kot evro). Bil je zadovoljen.
Po železniški postaji se sprehajajo suhi, zaraščeni in umazani klošarji, zaviti v umazane oddeje. Prvi indijski potniki se zbujajo in pluvajo po tleh. Nič prijeten pogled.
Ura je bila 5. Vlak gre ob 6.10, če ne bo zamude. Tina se sprehaja po železniški postaji in išče kavo, jaz ostanem z ruzaki in vso ostalo prtljago na peronu. Čakam, čakam, Tine nikjer. Mine 10 minut, mine 15 minut, mine 20 minut, ko se končno prikaže s kavico. Jaz sem uživala. počutila sem se mirno in varno. Ni me motila umazanija, ni me motilo, da so se trije Indijci, brkati, znemarjeni deci potavili nasproti naju in s svojimi črnimi očmi strmeli v naju. Jaz sem preprosto uživala. Ta zgodnja ura, ki Indijce čisto dotolče, je zlata vredna.
Pripelje vlak. Železna škatla z železnimi roletami. Pri nas so takšni tovorni vlaki. Klopi na vlaku so bile ena nasproti druge, tako, da si se gledal s tistim, ki ti je sedel nasproti. Klopi so bile za 3 ljudi. Okoli naju se nabutajo sami moški, indijske sorte, se razume.
Tini se je mešalo. Jezila se je na Indijce, preklinjala, srepo zrla v njih, meni pa je bilo ravno. Jaz sem uživala.
Vlak je vozil skozi podeželje. Ljudje živijo v slamnatih kočah ali pod šotorom. Deja vu. Vse to sem že enkrat videla. V hipu sem se prestavila v Afriko. Dve različni celini, različni rasi in različni kulturi, na podeželju pa živijo isto.
Opazovala sem ljudi na vlaku. Vsi so umazani in zanemarjeni in strmijo v belce, tokrat v naju.
Naekrat zaslišiva Indijce, ki so se med seboj nekaj pogovarjali. Razumela sem samo besedico Agra. Vprašam moške nasproti naju:"Katero mesto je to?"
"Agra."
Čudno se nama je zdelo, da je to Agra. V Agro bi morali prispeti ob 11h, sedaj pa je 10.30. Ne verjamem, da so Indijski vlaki na začetku v zamudi (zamujali smo 10 minut), na koncu pa pol ure prehitro prispejo na cilj. Na prednjih sedežih opziva dva belca. Greva do njiju. S skupnimi močmi in Lonly Planetom ugotovimo, da je to Agra-Idah, ena od 5 železniških postaj v Agri. Na naslednji postaji, Agra-Cant, smo izstopili.
Prideva iz železniške postaje. Hijene naju že čakajo. Ni me motilo. Pozdravila sem jih: "Zdravo, hijene." Do njih sem bila prijazna. Tudi oni niso bili več tako vsiljivi.
Opažam, da ko jaz ne odreagiram jezno in agresivno, so tudi oni bolj prijazni in manj silijo v tebe.
Tina je določila hotel iz Lonly Planeta, Kamal hotel.
Tina: "V ta hotel greva pa naj stane kolikor hoče. Na vrhu imajo teraso s katere se vidi Taj Mahal.", in kar poskakuje.
Vzameva sobo za 900 rupij (14 evrov). Drago za Indijo. Kopalnica pa je bila za silo. Še vedno si nisem upala bosa na tla stopit in wc sva takoj razkužili.
Bili sva sestradani. Greva v restavracijo ob cesti, Joney's Place. Dokaj drago, če primerjam z Delhijem, kjer sva dali za kosilo okoli 80 rupij, tukaj 140. Všeč mi je bilo, da so skuhali takoj, sveže. Za vsakega gosta posebej.
Po kosilu greva na hotelsko teraso na kavo in uživava v pogledu na Taj Mahal, potem pa na internet. Potrebujeva letalske karte. Še vedno jih nisva kupili. Hočeva kupit letalske karte preko Make my trip. Ne gre. Pošljem sms Janu (ime je izmišljeno) v katerem ga vprašam kaj naj naredim. V tistem trenutku kontaktira z mano preko gmail chata. Bila sva ves čas na liniji, ko sem kupovala karte, dajal mi je nasvete, ker on kupuje preko Make my tripa že nekaj let. Ni šlo. Bilo me je strah dati številko kreditne kartice, ampak drugega mi ni preostalo. Klofam po tipkovnici in nikakr me ne spusti skozi zadnji korak. Tina je popolni analfabet glede računalništva, tako, da sem bila odvisna sama od sebe. Počutila sem se tako sama in nemočna med miljardo Indijcev. Najraje bi se sesedla v kot in se zjokala. Če ne kupiva letalskih kart sva v riti in to globoko. Jan se je ponudil, da nama bo on kupil karte, če ne bo šlo drugače.
Na internetu iščeva poslovalnico od SpiceJeta v Agri. Ni je. Najdeva samo telefonsko številko v Delhiju. Kličeva tja, dobiva zvezo, potem pa se nihče ne javi. Bila sem nervozna, izmozgana in utrujena. Očitno je Jan moje zadnje upanje ali pa letališče.
Janu pošljem sms: "Težko mi je." Dobim odgovor: "Vem. Sam sem se prvič soočal z istimi problemi."
Šli sva na teraso hotela, da se sprostiva in premisliva kako naprej.
Tina: "Do you have beer?"
Natakar: "Yes."
Tina: "Yes?"
Da nama je prinesel pivo, je trajalo 20 minut, ker so ga šli iskat, ne vem kam, in ga prinesli zavitega v časopisni papir.
Spijeva pivo, se skulirava, uživava v sončnem zahodu in gledava Taj Mahal. Spet začnem uživat.
Na terasi se je nabralo že veliko belcev in natakar samo nosi steklenice zavite v papir.
Jutri je še en dan. Čakal naju je Taj Mahal in nakup letalskih kart. Zgodilo pa se je veliko več kot samo to.
sobota, 1. maj 2010
Slikce
Najin pogovor s tuk- tukatjem o življenju v Indiji
Na poti med Jaipurjem in Amber Fortom
Amber Fort
Amber Fort
Amber Fort
Rožnato mesto (Pink City) v JAIPUR-ju
Brezdomci na ulici v Jaipurju.
Kopalnica v sobi v Delhiju.Indija 2. del
1 slika: Paraganj vDelhiju.
2 slika: pomivanje posode pred gostilno
Kot sem prejšnjič obljubila, nalagam fotke. To je Delhi, ulica Paraganj, zjutraj okoli 9h, ko je še vse mrtvo in ni nikjer nikogar. "Lepo", a ne?
Danes je tretji dan najinega potovanja. Ura je 5 in odpraviva se na železniško postajo. Zbudiva receptorja, da nama vrata odpre.
Stopiva na ulico.
Zanimiv občutek.
Tema je. Po ulici se podijo potepuški psi. Veter se igra z listjem. Toplo. Čez ulico brezdomec kuri ogenj, malo stran od njega, stara ženska sedi ovita v umazane odeje. Oba nepremično strmita v naju. S tistimi črnimi očmi niti enkrat ne pomižikneta.
"Upam, da si ne mislita: O poglej dve vreči denarja gresta! A si čmo malo sposodit?", so se mi misli podile po glavi. Nisem se počutila popolnoma varne, ko se sicer v Aziji.
Zgledava starega rikšarja, ki se pelje proti nama. Ker se ni nič ponudil, da naju kam pelje (čudno, očitno je bila utrujenost prevelika), sva ga ustavili in prosili, če naju pelje do železniške postaje. Privolil je. Za 40 rupij. 40 rupij (malo več kot pol evra) za 600m? A se on heca? To pa ne! 20 rupij. Pristane. Ko naju je vozil po ulici sem videla kako bedno je lahko človeško življenje. Nekaj brezdomcev je ležalo zavitih v odejo, še ena stara gospa, ki se greje ob ognju. Rikšar, ki naju je vozil je bil star in zgaran možakar. Imeli sva dva težka ruzaka in še midve. Res je težko poganjal kolo. Pot je tekel iz njega. Začutili sva neko sočutje do njega. Prispemo do železniške postaje. Rikšarju plačava 30 rupij (pol evra), 10 rupij napitnine. Bil je vesel. Čim sva stopili z rikše, indijske hiene že planejo na naju. Grabijo za najine ruzake. "Ura je malo čez 5 in že se moram kregat. Zame je to prezgodaj.", si mislim, ko njim jezno rečem :"Do not touch! Go! Go!" Če jim dovoliš, da ti ruzak nesejo do vhoda postaje, želijo plačilo.
Prideva na peron. Po tleh ležijo sami Indijci. Nekateri imajo že narejene, improvizirane postelje. Na sredini perona je narejen splahovalnik, da si lahko umiješ zobe in obraz. Hecno je opazovati, kako nekdo na peronu vstane, izvleče zobno krtačko in pasto, si umije zobe in obraz, potem izvleče ogledalo, se počeše, ženske namažejo obraz s kremo, zložijo postelje in gredo dalje.
Nihče ne tečnari ali naju ogovarja. Očitno je še prezgodaj.
Mimo naju prideta dva belca. Stara sta okoli 40 let. Nasmehnili smo se eden drugemu. Iz obeh strani je bilo čutiti olajšanje.
Prispe vlak. Uslužbenci takoj nalepijo spisek potnikov z imenom in priimkom ter starostjo. Isti podatki so na karti. Potem sprevodnik primerja seznam potnikov in karto. Podatki se morajo ujemat. Sedeti smeš samo v vnaprej določenem vagonu in sedežu. Tudi to ti piše na karti. In glede tega so zelo striktni, razen če mu pokžeš kakšno rupijo.
Šipe niso videle praška in vode, odkar so vlak izdelali. Najprej nekaj nos vihava, potem sva bili prijetno presenečeni. Po zvočniku so, v odlični angleščini, napovedali odhod vlaka in na vsaki postaji so povedali kje lahko kupiš karto in kam naj se obrnejo turisti. Takoj zjutraj so prinesli dva piškotka in čaj. Malo kasneje pa zajtrk, marmelado, margarino in kos kruha in še enkrat čaj. Zajtrk sva odklonili. Pogled na pomivanje posode, včeraj na ulici, je bil preveč živ.
Pokrajina je bila čudovita. Vaščani so imeli kamele vpražene v voz. Prvič sem to videla. Mikalo me je, da bi stopila z vlaka in šla v vas, ne pa v še eno veliko mesto. Danes mi je žal, da tega nisem naredila. Saj naju ni nikjer nihče čakal, nič ni bilo rezervirano, nihče naju ne bi pogrešal.
Prispemo v Jaipur po 5 urah vožnje. Stopiva na ulico in evo, hiene, planejo na naju. Kako sem jih sita! Potolkla bi jih. Res. Zagledam belko in greva do nje, želela sem izvedeti, kje je prepaid taxi. To je državni taksi, ki ga plačaš v naprej, da te ne vozijo po mestu od trgovine, do trgovine in ti na koncu mastno zaračunajo. Indijci so mi itak rekli, da ga ni, ko sem jih vprašala kje je. Midve s Tino mahneva proti belki, Indijci pa za nama v vrsti, kot mlade race za mamo. Potem nas tri obkolijo in poslušajo naš pogovor in nam skačejo v besedo. Belka, mlada punca, je čisto znorela:"Pustite ju pri miru. Vedno obstaja prepaid taxi. Pravico imata, da sami odločata.", je vpila na njih. No, potem pa je le čudežno začel obstajati prepaid taxi.
Najin rikšar je bil prijazen, mlad Indijec, s celo tubo želeja na glavi, v trenirki, srednje rjav, kot kakšen naš čefur, dokler....
... dokler nisva zavrnili njegove "gostoljubnosti in pomoči", da nama pomaga najti hotel. Tisti, ki sva si ga najprej izbrali je bil za zjokat, ampak po vseh kolobocijah, ki jih ne bom opisovala, ker bi bilo predolgo, sva, na koncu, pristale v tem hotelu. No vsaj toplo vodo je imel in restavracijo na terasi. To je pa tudi nekaj.
Prispemo do Evergreen guesthouse.
Rikšar:"Kaj pa moje plačilo?"
Jaz: "Kakšno plačilo? Saj sva že plačali."
Rikšar:" To je bil prevoz do Evergreena, jaz pa sem vaju še okoli vozil."
Tina gre že prej na recepcijo in ker me ni bilo za njo, se vrne, razpištoljena, da je kaj. Take je še nisem videla.
Tina:"Koliko?"
Rikšar:"Kolikor hočeta."
Tina:"Koliko?"
Rikšar:"25 rupij."
Tina:"Nimam drobiža. Imam samo 10 rupij."
Rikšar:"To je premalo."
Začeli so se nabirati Indijci okoli nas in poslušali naš prepir.
Tina:"Imam samo 10 rupij drobiža."
Rikšar:"To ni moj problem. Pojdi zamenjat."
Tina:"Če želiš, da ti plačam, mi daj račun."
Rikšar:"Ne morem ti dati računa, ker delam za prepaid taxi."
Tina:"Potem ti ne bom plačala." ..... ta dialog se je ponovil še 5x, potem pa je rikšar rekel:"Daj mi 10 rupij in pojdita." Bil je besen.
Tina:"Prokleti dihur črni."
Popoldne sva si ogledali rožnato mesto. Celo mesto je pobarvano na roza. Znotraj mesta je palača Hawa Mahal, zgrajena leta 1799. Zgradil jo je Maharaja Swaja Pratap Singh, ki je imela okoli 300 okenj, če sem si prav zapomnila, da je gledal življenje v mestu in procesije. Res zanimiva zgradba. Vredna ogleda.
Bili sva sestradani, saj ves dan nisva še nič jedli. Iskali sva Indijsko restavracijo in ker je nisva našli, sva razočarani pristali v McDonaldc-u.
Kmalu sva šli spat. Dan je bil dolg. Znoči se okoli 19h in postane mrzlo.
Naslednji dan. Nisva mogli vstati. Bili sva utrujeni, utrujeni, utrujeni. Komaj se skobacava iz spalk okoli 8h. Takrat niti slutili nisva kako čudovit dan naju čaka.
Opotečem se proti umazani kopalnici, kjer se nisem upala z boso nogo na tla stopit. S sabo sva imeli dva paketa alkoholnih robčkov in najprej sva v vsaki sobi razkužili wc. Itak, da je bil robček črn. Potem rukneva brinovec, da se še od znotraj razkuživa in greva na zajtrk. Kakšen mir! Hvaležni sva bili, da nama ni treba iskati restavracijo na ulici in se ukvarjati z Indijci. Na koncu niti ni bilo važno kakšna je soba, veliko več je bilo vredno, da v miru pojeva zajtrk.
Jaz:"Šit, Tina! Letalske karte! Kje jih bova dobili? Komu zaupati?"
Med zajtrkom brskava po internetu in iščeva poslovalnico od Jet Airways v Jaipurju ali Agri. Najdeva jo v Jaipurju. Natakar nama razloži, kje je to.
Prideva do poslovalnice. Zaprta. Kako? Kako?
"Tina, kateri dan je danes?"
"Nedelja."
"Šit. To se mi vedno zgodi na potovanju, da ne vem kateri dan je. Kaj pa sedaj?"
"Greva v Amber Fort."
Ustavi nama tuk-tukar z že znanim vprašanjem: Where are you going?. Za pot do Amber Forta in nazaj, ter da naju tam čaka nekaj ur, je računal 400 rupij (6,25 evra). Amber Fort je od Jaipurja oddaljen 12 km.
Amer Fort je mogočna trdnjava z obzidjem. Noro lepo. Sredi ničesar.
Sprehajava se po trdnjavi med labirintom sob, hodnikov, stopnic, vrtov, dvorišč, ko se nenadoma pred nama pokaže indijski uslužbenec in nama z roko pokaže naj mu slediva. Vodi naju še eno nadstropje višje na najvišjo teraso trdnjave, kjer se lepo daleč okoli vidi okolica (sam kamen). Počaka, da si ogledava in nama spet nakaže naj mu slediva. Nekje na poti se mu skrijeva, ker sva mislili, da bo potem želel denar od naju, češ, da je bil najin vodič. Veseli, da sva se ga znabili, ugotoviva, da sva v labirintu sob in ne znava ven. Šit, kaj pa sedaj? Sami sva. Nikjer nikogar. Spet se pred nama pokaže isti Indijc. S kretnjo roke pokaže naj mu sklediva. Sledili sva mu brez besed. Pripelje naju do glavnega trga. Ko se obrnem, da se mu zahvalim, ga ni bilo več. Kot je iznenada prišel, tako je iznenada tudi izginil. Kot duh. Niti ene besede nisva spregovorili z njim. Ta dogodek mi ni dal miru še nekaj dni. Nekaj tako skrivnostnega je bilo v njem.
Tina je povsod v trdnjavi, kjer so prodajali pijačo, spraševala če imajo pivo. Njente. Nič.
Prideva na ulico, tuk-tukar nama že od daleč maha. Ko pristopiva k njemu, ga vprašava, če kje lahko dobiva pivo.
"Pojdita z mano.", nama reče.
Končno sva prišli do piva. Želiva se vsesti pod drevo v senco, ko tuk-tukar reče:"Ne tukaj. v tuk tuku. Prepovedano je. Kazen 300 rupij (5 evrov)."
Med tem ko pijeva pivo, smo se pogovarjali o življenju v Indiji in Evropi. O njihovih dogovorjenih porokah in kako gledajo na to. Ko sva mu povedali, da sva stari čez 30 let in nisva poročeni, niti nimava otrok, je bil zaskrbljen. "Kako pa bosta dobili moža pri teh letih? Saj so vsi že poročeni!", je vprašal.
Nama je šlo na smeh. "V Evropi so vsi že ločeni.", sem si mislila.
Ves čas so raztrgani in umazani otroci, stari okoli 8 let z enoletnikom v naročju, prosili za denar.
Tuk-tukar:"Ne dajajta otrokom denarja. Starši, pijaci jih pošljeno na ulico, da prosjačijo in jim domov prinesejo za alkohol. Če jim turisti dajete denar, jih ne čaka nič lepša prihodnost. Hrano ja, denarja ne."
Povedal nama je tudi naj se izogibava mladih Indijcev, naj ne vzameva nikoli hrane ali pijače od njih, ker so notri uspava. Ko zaspiš te oropajo, nekateri celo posilijo, ker jih zanima kako je z belko seksat. Ta opozorila sva, od železniške policije in lastnikov hotelov, v katerih sva spali, še velikokrat slišali.
Možakar je bil pošten. Obljubil je, da naju ne bo v zlatarne vozil in res naju ni. Na koncu sva mu plačali 430 rupij. Pol evra sva mu dali napitnine.
Možakar je bil pošten. Obljubil je, da naju ne bo v zlatarne vozil in res naju ni. Na koncu sva mu plačali 430 rupij. Pol evra sva mu dali napitnine.
Prideva v hotel. Povečerjava, spijeva kavo, napiševa maile, spakirava, se stuširava in spat. Jutri naju čaka pot v Agro. Tina skače od veslja, da bo končno videla Taj Mahal.
Naročite se na:
Objave (Atom)