Indija, 9 del

Zbudim se ob 8h, vse me boli in moja prva misel je: "V Patni sva. Pa tuš ne dela!! In hudičevo drago sva plačali za sobo. A mi je tega treba? Sam da prideva v Dargeeling."
Šla sem pod "tuš". To je zgledal tako, da sem si ..., aja naj povem kako je v Indiji. Tuši, baje, še do nedavnega niso bili običajni, zato ima vsaka kopalnica en velik škaf in dva majhna lončka. Vam povem, da je to slabše kot v Afriki. V Nambiji sem se šla v kampu tuširat, sem osebju povedala kdaj bi se stuširala in so pod plehnatim sodom zakurili vodo, da se je segrela. Zraven je bil še en sod z mrzlo vodo, iz vsakega soda sem si nalila vodo v škaf in ga prelila v drug škaf, ki je imel na dnu ročko za tuširanje, na škrpcu povlekla na želeno višino in se stuširala. No, problem je nastal ko je vode v škafu zmanjkal, jaz pa še vedno vsa od mila. Namreč sodi z vodo so bili izven bambusove ograje, ki je bila edina ograda tuša in vse skupaj je bilo na sredini kampa pod milim nebom. :) je bil pa sigurno pesek ali kamen, karkoli je že bilo, bolj higijensko kot ploščice v Indijskih kopalnicah. Pa še en čar je bil v Namibiji. Napisi: Pazi se levov. Ni bilo hujše more, kot če te je ponoči nezadržno lulat. Pa nikoli ne hodim ponoči na wc, razen v Afriki. Šla sem kar za avto in vsa prestrašena opazovala, če bom kje videla svetlikajoče se oči. Res si nisem želela reči: "O, levček, živjo!" Je bil pa še en čar. Noči so temne, temne, temne. Res nič ne vidiš. In ko sem šla na wc ponoči sem slišala antilope okoli mene. Bile so čisto blizu, stegovala sem roko, če bom katero zatipala (kot, da se mi bodo pustile prijet), slišala sem jih kako se okoli mene premikajo, ampak videt jih nisem mogla. Nor občutek.Teh antilop, vrste Springbook je tok, da se ti meša. Prva dva dni sem vsako slikala, ki sem jo videla, čez en teden sem že bentila, ko mi je na cesto skočila: "A se boš umaknila?!!" Ali pa, ko se ti trop zeber nastavi pred avto in se, gospe, nočejo umaknit. Ti pa stojiš in gledaš njihove riti, kot budala.
Joj, kam sem zašla. :)
Tuširanje je zgledalo tako, da sem si v manjši lonček nalila vodo in se z njo polivala. Fino, ne? :)
Banda ciganska.
Greva na zajtrk. Jedilnica je bila temačna in nikjer nikogar. Indijka nama prinese meni. Vse je bilo drago (ne za naše razmere) in nič nama ni dišalo, vendar sva mogli jesti, saj bo to edina najina hrana danes. S sabo sva, na vlak, vzeli samo liter vode za obe (ker si bližnjega srečanja z wc-jem na vlaku res nisem želela) in kakšno banano.
Ne bom opisovala vseh podrobnosti kako sva naročevali zajtrk, Indijka pa ni znala angleško. Tini je zavrelo: "Glejte, vi ne govorite angleško, jaz pa ne Hindi. Pripeljite mi nekoga, ki govori angleško." Indijka samo pokima in še vedno stoji zraven najine mize kot kip.
Tina mi reče: "Ej, pa so ti blesavi? A se norca dela?"
Potem se jaz poskušam pogovoriti z Indijko. Ne gre.
Končno nama nekako uspe naročit dve omleti s sirom in paradižnikom, 6 toatov in 2 črni kavi.
Najbolj hecno je bilo ko sva rekli za račun. Indijka nama prinese račun in nepremično stoji zdraven naju. V hipu se ji pridruži še en Indijc in oba nepremično strmita v naju.
Vprašam ju zakaj stojita zraven naju, pa sta samo nemo naprej strmela v naju. Odgovora nisem dobila. Ko sva plačali sta se odmaknila.
Odpraviva se na železniško. Tino je zvilo, ko je pomislila na spalnik. Hotela je na vsak način boljši vlak, vendar so nama na postaji zagotovili, da boljšega vlaka ni. Tini se je mešalo.
Vprašam Tino: "Kaj je pozitivnega v tej izkušnji?"
Tina: "Nič. Nič ne najdem."
"V Sloveniji tega ne moreš doživet. Pa še Indijce tako spoznava v bolj realni luči, kot bi jih sicer. Veva, da ljudje niso slabi, slabi so trgovci in hoteljirji."
"Zame to ni nič pozitivnega."
"Sva kjer sva. Situacije ne moreva spremenit. Na vlak bova čakali še 4 ure. Jaz si bom naredila tako, da mi bo lepo."
Če bi vedela kaj naju čaka, verjetno ne bi tega rekla.
Začela sem pisat dnevnik. Bilo je toplo, pihal je veter in nobene podgane nisem videla. Prav prijetno.
K meni so prihajali berači in otroci ter prosjačili za denar. Tino so pa pri miru pustili. Ne vem s čim se jim je tako prikupila. Zelo so vstrajni. Morala sem biti zelo trdna v svoji nameri, da jim ne dam nobenega denarja, ker so res sitni, vstrajni in zlepa te ne pustijo pri miru. Najraje bi jim dala denar samo da se jih rešim. A kaj ko bo k meni nato priteklo še 10 drugih.
K nama se vsede nek čuden tip. Sam s sabo se pogovarja in krili z rokami. Šolski primer psihiatričnega bolnika. Iz svoje torbe vzame škarje, šivanko in sukanc.
Ura je pol treh. Na displeju piše, da ima vlak pol ure zamude. S Tino greva na peron 2. Ura je že 15.30, najinega vlaka pa od nikoder. Psihiatrični bolnik nama sledi kamorkoli se premakneva. 
Ob 15:45 greva  nazaj na peron 1. Psihič nama sledi. Vsede se na tla zraven naju in spet vleče iz svoje torbe škarje in šivanko, se glasno pogovarja in krili z rokami.
Grem v Tourist office vprašat kaj je z najinim vlakom. Tino pustim samo z vso opremo. Ni mi bilo prijetno. Taki tipi so nepredvidljivi. Po 13 letih dela s psihiatričnimi bolniki sem vedela s kom imava opravka.
Samo ne smeš jim pokazat, da se jih bojiš. To je prvo pravilo. 
V Tourist officu mi povedo, da ima vlak zamudo 2,5 ure. 
Čez kakšno uro greva spet na peron 2. Tipa sem pogledala odločno v oči in nekaj sekund nisem odmaknila pogleda. Ko sva odhajali sem se še nekajkrat obrnila, da vidim, če nama sledi. On je stal in gledal za nama, potem pa mi pokima.
Če bi nama še sledil sem imela namen it do železniške policije. Ni ga bilo. Kaj ga je odvrnilo, da bi nama sledil, ne vem. Takih hudo psihotičnih ljudi ni za podcenjevat. Nikoli ne veš kaj se jim mota po glavi. Lahko, da ni imel slabega namena.
Na peronu zraven naju sedi brezdomec, zavit v umazane odeje. Vstane in odide na tir. Sleče hlače, opravi veliko potrebo, se obleče in se vrne na peron. Ni ga motilo, da vsaj 100 parov oči strmi vanj. Enako nato naredi še nek otrok. S Tino se samo spogledava, bili sva brez besed. Tina si prižge cigareto. Do nje pristopi uslužbenec, ki ji pove, da na peronu ni dovoljeno kaditi.
"A srat pa je?"
Pripelje vlak. Po vseh oznakah ni bil najin, ampak v Indiji nikoli ne veš. Vprašam potnike na vlaku kar skozi okno, katera je številka vlaka in kam gre. Ni bil pravi.
Spet greva na peron 1 v Tourist office vprašat kaj je z vlakom  za New Jalpaiguri. Po moje so naju bili že toook siti. Povedo nama, da ima vlak 4 ure zamude in da še vedno ne vedo s katerega perona gre. 
Obupani se sesedeva pred Tourist officem, da jima bova lažje težili, če bo potrebno. Res si ne želim še en dan ostati v Patni. K mana pristo starejši Indijc in nama pove, da se ne smeva zanašati na displej, ampak naj samo poslušava kaj povedo po zvočnikih. opozori naju, da nobena druga informacija ni pravilna. Fajn, ne? 
Okoli 18:45 po zvočniku napovejo prihod najinega vlaka na peron 1. Ko se vlak ustavi, k nama pristopi uslužbenec in nama pove, da je pa le prispel najin vlak. Verjetno ves vesel, da se naju je rešil. :)
Prideva v vagon, najdeva najine postelje (če temu lahko rečeš postelja), ruzak hočem dati za zgornjo posteljo, ko zaslišim za sabo: "Hello."
S Tino se obrneva. Zagledava belko staro med 30 in 35 let. Tina je začela lovit sapo, sesedla se je na klop od veselja, da po dveh dneh vidi belca. 
Med pogovorm nama pove, da je iz Kanade, ima svojo firmo, kjer prideluje zelenjavo. Ker je v Kanadi zima, nima dela in se je odpravila na potovanje po Indiji. Sedaj gre v neko vas na severovzhodu Indije, kjer bo domačinom pokazala kako naj gojijo zelenjavo brez pesticidov in brez tuje pomoči. Na vlaku bo 48 ur, pravzaprev še več, ker ima vlak samo do Patne več kot 4 ure zamude. Pove, da so jo indijski sopotniki opozorili, da še dve belki prihajata na vlak in so jo pripeljali do naju. Vse imajo pod kontrolo.
Spravim se na zgornjo posteljo, ker spodaj na klopi ni bilo prostora za sedet. Pogovarjava se z mladimi Indijci, po večini so bili moški, ki so bili najini sopotniki. En Indijc, star 19 let je bil sploh zgovren. Pa luškan.  To je res redkost v Indiji. Zanimalo ga je kako je Evropi, kakšne plače imamo, kako živimo, če je pri nas tudi toliko korupcije kot v Indiji,... Pravi, da je dolgo mislil, da smo belci bogati, sedaj pa ve, da ni tako.
Tina jim je dala svoje slim cigarete in bili so zelo ponosni in veseli. Spravili so jih, da bodo doma pokazali kakšno cigareto so dobili od Evropejke.
Tina je padla v debato z njimi do 22h. Mene je zmanjkalo že ob 20h.
Hvala tem mladim Indijcem, da so Tini prikazali Indijo v lepši luči in da se ji spalniki niso zdeli več tako zelo grozni.
Tako, za nama je 8 ur čakanja na vlak, pred nama pa 15 ur vožnje. :) Zabavno, ne?

Indija, 8 del

... na vlaku sva proti Patni. Baje. Nisva čisto sigurni. Pa saj ne bi bil problem, če si na napačnem vlaku, kje drugje. V Indiji je to problem. :) Preveč jih je, zato pa je to tako. Drugje po svetu bi šel pač dol nekje, si našel prenočisče, če bi bilo potrebno in naslednji dan s prvam vlakom naprej, ali pa celo isti dan. Vendar ne v Indiji! Da dobiš sedeš na naslednjem vlaku lahko traja celo en teden. Nekaj dni pa sigurno. In potem ždiš bogu za hrbtom med Indijci in čakaš nekaj dni na vlak. Da se ti pa to zgodi v Patni?! Nočna mora.
Spet vprašam enega potnika: "Ali ustavi ta vlak v Patni?"
Potnik: "Ja."
"Sigurno?"
"Ja."
Takrat pa k nama pristopi mlad Indijc in naju prosi naj mu pokaževa karto. Pelje naju do najinega vagona (S3) in do najinih sedežev. Prisede k nama in začeli smo se pogovarjati. Na naslednji postaji je že izstopil. Vstopili so drugi potniki in zdraven naju se je vsedla sama Indijska sorta, moške vrste.
Še danes jih imam pred očmi. Najprej bulijo v naju. Nepremično. Bili so štirje. Zavaljeni, starejši, zaraščeni in umazani. Kar naprej žvečijo tobak in ko se vlak vstavi, odprejo okno in pljuvajo tobak. Nagravžno. Potem se ti nasmeji s škrbastimi, od tobaka rdečimi zobmi. Da bruhaš.
Ko jih je začelo zebsti so si zavili šale preko glave, tako, da so jim ven gledale samo oči in nos. Včasih zgledajo prav srahljivo. Nato pa naju nek Indijc, star okoli 50 let, ogovori. Pogovarjali smo se o življenju pri njih in pri nas. Vedno iste debate. Itak jih je zanimalo ali sva poročeni in koliko sva stari. Vedno ista vprašanja. Na koncu so bili zelo zaskrbljeni, ker še nisva poročeni. Le kako bova našli moža? Vedno ista skrb. Pri njih je to zelo pomembno, da si poročen. Pri nas pa ne. Pa jim to ne gre ravno v njihovo betico. Nisem se jim upala povedat, da sem že ločena, ker bi, verjetno, tak brezupen primerek objokovali še ves mesec.
Na vlaku je zoprno, ker ne veš kje si, še posebej, če je zunaj tema. Po uri sicer veš, da bi se počasi moral že bližati izstopni postaji, ampak v Indiji nikoli ne veš. Kar naprej sva spraševali potnike, če je že Patna in kdaj morava izstopit.
Namesto ob 20.30 je vlak v Patno prispel ob 22.30.
Utrujeni in sestradani se vseeno odločiva, da si poiščeva sobo in da ne bova spali na železniški postaji, čeprav bi sama najraje kar drugo varianto izbrala. Bila sem preveč utrujena. Res mi je bilo vseeno ali je okoli mene 100 indijcev in 300 podgan, ter tona svinarije, samo da se uležem. Pa Tina je bila najprej za to varianto, potem pa ne več. Če je do sedaj vse umirjeno potekalo, pa od tu naprej ni več.
Greva v prvi hotel takoj pri postaji in baje so bili polni. Nisem jim ravno verjela. Vzameva rikšarja.
Tina: "Akaš hotel."
Rikšar: "Polno je. Vse je polno. Garden hotel ima proste sobe."
Jaz: "Akaš hotel!!!" Pa saj nisem od včeraj v Indiji.
V ulici kjer je omenjeni hotel nas ustavi neki moški, ki naj bi bil varnostnik. Ulica je bila zelo ozka in z obeh strani sami hoteli.
Varnostnik: "Kam greste?" v hindi jeziku.
Rikšar: "Akaš hotel."
Varnostnil: "Vse je polno."
Rikšar: "Pa saj jima govorim, pa me ne poslušata..." , domnevam, da mu je to razlagal.
Jaz: "Ne verjamem.", v tistem Tina skoči z rikše, mene pusti samo z vso prtljago in teče mimo varnostnika v hotel na recepcijo.
Okoli mene se začnejo nabirati Indijci, tipa ala z vlaka. Tale nihova embalaža mi ni nič všeč. Kar malo me straši. Bili so debelušni, umazani, zaraščeni in starejši. Na nogah japanke, seveda gole noge, zapackane hlače, umazan pulover in okoli glave ovit šal. Samo oči so strmele vame. Nepremično. Kako, hudiča, lahko tako nepremično bulijo? Ti bi zmagali v igri kdo dlje zdrži pogled v oči.
Bilo mi je neprijetno, nisem se počutila popolnoma varne in vse,, kar sem si želela je bilo, da se Tina čim prej vrne. S pogledom iščem Tino na ulici in na vsake toliko jo zagledam, ko se pojavi na ulici in izgine v hotel, se spet pojavi in izgine v drug hotel,...
Moje misli pa: "Tina prid, Tina prid, mene je strah."
Tina pride nazaj: "Vse zasedeno."
Potem rikšarju rečeva naj naju pelje v nek hotel, ki nama ga je priporočil nek Indijc na vlaku. Šele takrat sva ugotovili, da najin rikšar ne zna angleško, niti ni pismen.
Tini je film počil: "Kako lahko turiste voziš, če ne znaš angleško? Hočem, da mi pripelješ nekoga, ki govori angleško." Hvala bogu zanjo, jaz nisem imela več moči.
Okoli nas se spet nabere gruča ovitih Indijcev. Pokaževa jim listek z imenom hotela in rikšarju razložijo, kje je to.
Odpelje naju stran od centra, v temačno ulico, prazno. Nikjer žive duše, samo nekaj brezdomcev se greje ob ognju in bolščijo v nas.
Sedaj me je bilo pa res strah. "Naj se spravijo na naju, gotovi sva. Mala malca jim je kolo ustavit.", so se mi podile misli po glavi.
"Tina, tole mi ni všeč. Gremo v neko temno ulico, nič se ne da z njim zmenit. Naj naju raje pelje nazaj na železniško postajo."
Rikšar obrne in ko naju pripelje nazaj na železniško postajo, hoče 60 rupij.
Jaz: "Ne! Zmenili smo se za 30 rupij." na tem potovanju sem jaz financ minister. Vsakič je ena, ki ima skupni denar in vse plačuje, preračnava,....
Na železniški postaji vprašava voznika tuk-tuka koliko stane prevoz do hotela. V sekundi sva bili obkoljeni s samimi črnimi mumijami.
Tini je do konca film počil: "Pogovarjam se z njim. Zakaj ste tukaj? Zakaj stojite zraven? Sem vas kaj vprašala?", živci so ji čisto popustili. Jaz pa sem bila hvaležna, da ima še toliko energije, da se prereka z njimi. Če bi bila sama bi se skotalila na železniško postajo, na tla, spat.
"Romana, greva na želežniško postajo, na tla, spat. Dost mam. Ne morem več."
Pred vhodom na železniško postajo naju ustavi železniška policija, ki je celotno dogajanje opazovala in vprašajo kam želiva. Nato nama zrihtajo tuk-tuk, šoferju rečejo 50 rupij v angleščini in še nekaj v hindi jeziku mu strogo zabičajo. Očitno je bilo, da se jih bojijo.
Voznik tuk-tuka naju pelje po isti poti kot naju je peljal rikšar. Torej naju je pravilno peljal. Zapelje naju pred nek hotel. Ni bil pravi.
Tina: "Dost mam. Ne morem več. Naj gre v kurac vse skupaj. Domov bi šla. Če bi to vedela, ne bi šla nikol v Indijo. Dost mam."
"Ali potem tega vzameva?", sem jo previdno vprašala."
"Ne vem. Meni je vseeno."
Vzameva sobo v tem hotelu. Tina zunaj kadi in se smeji z nekimi Indijci, jaz pa urejam formalnosti in plačujem. Za umazano, nikakršno sobo sva dali 1300 rupij (22 evrov). Za Indijo solidna cena.
S Tino se odpravlajva spat. Jaz zlezem pod spalko, Tina gre pod tuš.
"Jebem mu mater...", slišim Tino iz kopalnice.
"Kaj pa je?"
"Tuš ne dela."
Nisem vedela ali naj se jokam ali smejem. Bila sem obupana. Ura je bila 00.30.

Slikce, Varanasi II

Kurjenje umrlega, ob njem so žalujoči svojci.

Pogled s čolna na Varanasi.

Zjutraj pripravljajo drva na glavnem kurišču.

Umivanje Indijcev v Gangesu.

Pranje perila v Gangesu.

Sončni vzhod, ki smo ga dočakali na čolnu.

Pogleda na Varanasi, ob vshajajočem soncu.

Labirint ozkih ulic v Varanasiju.

Indija, 7 del

Ura je 5 in treba je vstat. Obe s Tino sva kot zombija. Ne moreva gledat, ne moreva živet, samo spali bi. Vsako jutro me Tina malo pojezi, ker gospa čaka, da jaz prva vstanem (in ve, da bom :)), počaka, da se zrihtam in ko je kopalnica frej vstane ona. Potem pa mi malo na dušo popiha: " Kako lahko ti takoj, ko ura zvoni, vstaneš? Ful te občudujem. Jaz tega ne zmorem."  Potem si pa mislim: "No, ja, vem da je to moja vrlina, da nikoli ali na nekaj let enrat zaspim." :)
Moj namen je bil, da se stuširam preden gremo na Ganges. Pa se ni izšlo. Tokrat nisem mogla vstat. Vstala sem šele malo pred šesto. Ob 6:10 smo bili zmenjeni v avli.
Zjutraj je na Gangesu prav spokojno. Mirno, nikjer nobenega Indijca (itak je za njih prezgodaj) in mrzlo. Še v temi smo se vkrcali na čoln. Bilo nas je 9. Vožnja s čolnom je trajala 2 uri.
Na kuriščih so že pripravljali drva, krave in psi so se umirjeno sprehajali. Redki Indijci so se umivali v Gangesu. Kakšen užitek!!
Sončni vzhod je bil čudvit.  Na čoln pride deklica stara okoli 10 let. V majhne posodice daje cvetove in čajno svečko, jo prižge in nam poda v roke rekoč: "Daj v vodo. Zaželi srečo svoji družini in daj v vodo."
Vsi smo se spogledovali. Rekla sem ji: "Namaste, thank you."
Deklica: "Zakaj ne? To je dobro za tvojo družino. Saj je poceni."
Odločno ji odvrnem: "Ne." in ji vrnem svečko.
Ostali so isto naredili.
Veslač se približa obali in deklica izstopi. Čaka na drug čoln, saj jih je še polno za nami.
Nato se nam približajo drugi čolni, na ketrih Indijci prodajajo polno nekoristnih stvari.
Ne dajo miru niti na vodi.
Kurjenje mrličev se lahko slika samo z reke. Če slikaš ob kuriščih, hitro plačaš kazen.
Nisem bila najboljše volje, ker sem bila zaspana, lačna in zeblo me je. Tina je bila vsa naspidirana. Spraševala sem se, kje hudiča jemlje energijo.
Ko nas je veslač pripeljal nazaj pred Guest House vpraša:" Are you happy?"
Vsi smo ga debelo gledali, vsak je nekaj zamrmral bolj sam pri sebi, nekaj kar je bilo podobno yes.
Veslač, ves nasmejan, z belimi zobmi: "If you are happy, you have to give me a tip."
Spreletela me je misel: " Pa kaj še? Pozbi, mali." Itak je ni dobil.
Najina pot je bila direkcjone v jedilnico. Zajtrk bo, verjetno, danes najina edina hrana.
Po zajtrku se odpraviva v labirit uličic, iščeva telefonsko govorilnico, mednarodno, mislim, iz katere lahko kličeš v drugo Indijsko državo. Iz hotela nisva mogli.
3x sva vprašali za pot, da sva jo našli. Kličeva dva hotela v Patni, kamor bo najin vlak, predvidoma, prispel ob 21:30, če ne bo zamud. In res si ne želim, po temi, z ruzaki iskat hotela.
Pa točno to se je zgodilo. Patna je bila najina najslabša izkušnja v Indiji. Nočna mora.
Nobenega od hotelov nisva migli priklicati. Številka ne obstaja. Jebemti Lonly ali pa Indijo. Ne vem koga.
Ob 13:30 pride šofer tuk-tuka pa naju in gremo skozi labirint ulic do tuk-tuka. Peljal naju je na železniško postajo.
Vstopiva na železniško postajo. Gužva. Polna Indijcev. Iščem belce. Zagledam samo dve starejši gospe, nuno in še eno. Grem do njiju vprašat, kje lahko pogledava na katerem tiru stoji posamezen vlak. Ena govori samo francosko, druga mi pove, da naj poslušam obvsetila po zvočniku. Krasno. Še tega mi je treba.
Kot, da ni bilo dovolj gužve, so še krave prišle čiketar kdaj so odhodi vlakov.
Greva do turist offica in vprašava kje stoji vlak za Patno. Niso vedeli. Rekli so naj prideva čez eno uro.
Ena ura je okoli, oni pa še vedno ne vedo, kje vlak stoji. Rečejo naj prideva čez pol ure ali pa naj poslušava kaj govorijo po zvočniku.
Rečem jim: "Ne razumem kaj govorijo po zvočniku."
Uslužbenec: "Ok. Počakaj tukaj. Ti bom povedal."
Ura je 15.15, vlak naj bi šel 15.30.
Spet težim na turist officu: "Kje stoji? Bojim se, da bom zamudila vlak." Čisto sem še evropsko naravnana, ne po indijsko. Zgleda, da mi indijska ležernost še ni zlezla pod kožo.
Uslužbenec: "Ne vem. Nihče ne ve. Vlak zamuja 15 minut ali več."
"Koliko zamuja?"
"Ne vem točno. Jaz sem samo turistična policija."
Vmes Tina še enkrat kliče v Patno v oba hotela, kot že prej, pa nikjer nama niso hoteli sobe razervirat. Slučajno je bila na železniški postaji govorilnica.
Po zvočniku zaslišiva da najin vlak prihaja na tir 6. Tečeva na tir 6. Na vlaku, ki je ravno prispel, piše Delhi-Malda. Moji možgančki so bili prepričani, da je zadnja postaja Patna. Torej lahko piše samo Delhi-Patna. Kje hudiča je pa ta Malda? Iščem po zemljevidu Maldo, pa je ne najdem.
Tina pravi: "Greva gor."
Jaz: "Ne, to ni to." Stopim do vrat vlaka in vprašam potnike, če ta vlak vstavi v Patni. Eden od njih reče NE.
Tina teče na platformo 5, jaz ostanem z vsemi ruzaki na peronu. Okoli mene se naberejo sami črni obrazi, umazani, zaviti v šale in nepremično strmijo vame. Kamor koli pogledam so črne oči vprte vame.
Hecno, amapk bila sem popolnoma mirna. Vse skupaj me je zabavalo.
Priteče Tina: "Peron 6.
Jaz: "Tina, ampak to ni ta vlak. Sigurno."
Tina spet teče na peronu 6 do enega uslužbenca. Jaz grem še enkrat do potnikov na vlaku in jih vprašam ali vstavi vlak v Patni. Eden mi odgovori JA.
Kaj sedaj? Prej sva kar nekaj potnikov vprašali pa so eni rekli ne, drugi da.  Bili sva zmedeni. Vedela sem, da bo vlak vsak čas odpeljal . Stojim sama na peronu s prtljago in čakam Tino. Nisem je mogla poklicat, ker sem njen telefon imela jaz. Vprašanje, če bi se sploh javila. Kaj naj naredim?
Ko tako razmišljam, zagledam Tino. Vlak je speljal.
Zakričim Tini: " Skoči gor."
Zadnji trenutek sva skočili na vlak. Še vedno nisva vedeli ali sva na pravem vlaku ali ne.